Projekt Človek
28.01.2019
Zasvojenost je že veliko let pošast, ki vznemirja družbeno življenje in jemlje mir vsaki družini. Vendar, kdo je pravzaprav tisti, ki mu ali ji pravimo zasvojenec ali zasvojenka? Naše delo se ukvarja s tistim človekom, o katerem pravimo, da »ima en problem več«. Ta način spopadanja s tem stanjem korenito spreminja razlago in pristop. Sredstvo za omamo je simptom nekega zla in anestetik za življenjske napore. Zasvojeni je oseba v krhkem stanju, oseba, ki je izgubila vrednost in jo je treba ponovno motivirati. Kdor se omamlja, ga najbolj tepe šibka navezanost na življenje in vse tisto, kar po družbeni normi nekaj pomeni. Tisti, ki segajo po mamilih, pa naj se med sabo še tako razlikujejo, se pogosto kažejo kot osebe v identitetni krizi, ki se spopadajo same s sabo, bežijo pred lastnimi odgovornostmi, iščejo takojšnje zadovoljstvo, a se jim nikoli ne posreči, da bi si ga trajno zagotovile.
»Projekt Človek« ni samo metoda ali preprosta rehabilitacijska terapija, ampak je predlog za življenje in poskus, da bi ponovno potrdili pomen ljubezni in vrednost solidarnosti pri iskanju lastne identitete. V središče, kot glavno osebo lastnega obstoja postavlja človeka, prostega vsakršne sužnosti in zasvojenosti, pripravljenega za obnovo. Zato na »Projekt Človek« ne smemo misliti kot na pot do tega, da bi hoteli kaj imeti, ampak da bi hoteli biti nekaj drugačnega in bolj človeškega pri premagovanju človekovih bojazni, tesnob in stisk. »Projekt Človek« pomeni prizadevanje, da bi izboljšali človeške razmere in ustvarili svobodne ljudi, ki bi mogli živeti ubrano sami s sabo in drugimi. Prizadevanje, da bi osebe, ki so prestale zasvojenost/omamo, spet zaupale življenju, odkrile, zakaj je vredno živeti, spoštovale same sebe in druge, se znale obvladovati ter z upanjem in načrtovanjem gledale v prihodnost.
Delavec, ki sodeluje pri »Projektu Človek« je vzgojitelj, ki se pridruži osebi in ji dovoljuje samostojno rast. Posameznika ne nadomešča, ampak mu pomaga razvijati njegov lastni, edinstveni človeški potencial. Delavci niso rešitelji, nadzorniki, dobrodelniki ali učitelji. So sopotniki, ki se vsak dan spopadajo z enakimi problemi v življenju in ki prav tako potrebujejo druge. Njihova moč je predvsem v tem, da pri srečevanju z drugimi spoštujejo njihovo skrivnost, kompleksnost, samostojnost in identiteto. Metode, tehnike in pomagala nikoli ne smejo postati več kot sam Človek.
Nenehno in pozorno spremljanje zgodbe o človeku je pokazalo, da so potrebni razgibani in razpoložljivi načrti za ta proces spreminjanja, ki mu pravimo rast. Filozofija nenehne rasti je obojestranska. Tako kot se uporabniki spopadajo s svojimi krizami, tako morajo biti tudi zaposleni zmožni sprejemati kritiko in imeti dovolj poguma, da ponovno začenjajo, da se prenavljajo in iščejo nove in drugačne poti. Skratka, rast je zmeraj zelo utrudljiva, vendar samo z njo dozoreva oseba kot taka. Noben človek ni isti kakor pred enim dnevom ali enim letom, vendar med tem spreminjanjem ohranja lastno istovetnost. Njegova sedanjost sestoji tudi iz njegove preteklosti; njegova prihodnost je tudi iz njegove sedanjosti. Če bi pozabili na svojo preteklost, bi bilo to najhujše, kar bi se nam lahko zgodilo.
Osnova »Projekta Človek« je celostna vizija o uresničitvi človeka z vsemi osebnimi možnostmi sredi konkretne družbe. Nihče nikoli ne uresniči vseh svojim možnosti brez težav. Vsi imamo v življenju sto nalog in sto težav pri njihovem uresničevanju, kdor je zasvojen, ima še »eno težavo več« in zato tudi eno težavno nalogo več. Ker nihče ne more vseh svojih nalog in težav opraviti sam, nam je življenjsko nujna medčloveška naklonjenost – solidarnost. Za rešitev sto prve težave in naloge pri zasvojenih je potrebno še toliko več medčloveške solidarnosti. Oseba, ki se omamlja potrebuje izkušnjo in oporo sebi podobnih, ki isti problem rešujejo ali so ga že rešili. Zato je osebje v programih »Projekta človek« sestavljeno iz nekdanjih uporabnikov, prostovoljcev in strokovnjakov za delo z ljudmi v stiski.
Ukvarjanje z zasvojenostjo danes bolj kakor kdaj prej pomeni poznavanje, razkrivanje, vzgajanje, reševanje; pomeni zanimanje za družino, delo, šolo, prosti čas, kulturo razmerij med osebami in z okoljem. Ključna točka je v tem, da se z vprašanjem spopadamo s strani človeka, ne pa s strani snovi (substanc), da torej gre za biti, ne pa imeti. Če niso pravično upoštevani vsi psihološki, socialni, gospodarski, politični in kulturni motivi, ki medsebojno vplivajo drug na drugega, ni mogoče obseči zapletenosti tega problema. Treba je gledati na osebo kot celoto, na njene neskončne zmožnosti za rešitev in njeno notranje bogastvo. Izkušnje pravijo, da ni več mogoče govoriti o boju proti drogam, če ni vsaka naša poteza namenjena temu, da povzdigujemo človeško dostojanstvo, pravico do obstoja, solidarnost in prevzemanje soodgovornosti. Samo če bodo te moči prihajale iz srca, bomo mogli ponovno odkriti globoki pomen našega bivanja in bomo delali, da bi skupaj uresničili pričakovanja in upanja vseh.
