Blog

Mentalno zdravje v »negujočih« poklicih je še vedno tabu in nekateri imajo pomisleke glede osebne udeležbe pri psihoterapevtu, psihologu, psihiatru... in se raje zatečejo v druge, bolj alternativne oblike »pomoči«. Kar je seveda ok, vendar ponuja pasti.

Postati zasvojen v današnjem je času zelo enostavno, razlogi, povodi kaj nas vodi v to, pa so najrazličnejši.

V novembru, mesecu boja proti zasvojenosti, smo v Društvu Projekt Človek za uporabnike pripravili posebno delavnico animacije.

Vsako leto 16. 11. obeležujemo mednarodni dan strpnosti. Letos je ta dan še kako pomemben, saj je v teh težkih časih naša strpnost marsikdaj na preizkušnji.

Terapevtska skupnost za zasvojene starše z otroki je namenjena staršem (v nadaljevanju uporabnikom), ki imajo težave z lastno zasvojenostjo, in njihovim otrokom.

Tri leta nazaj sem tudi jaz izbrala svojo, ki pa ni bila lahka. Pot, po kateri še vedno hodim. Ravno ta pot, polna ovir in nepričakovanih dogodkov, me je pripeljala tukaj, kjer sem zdaj, kjer mi nič ne manjka in kjer imam vse, o čemer sem nekoč lahko le sanjala.

V teh kaotičnih časih je pravzaprav težko govoriti o preventivi. Vsak dan opažamo številne stiske, številne težave v duševnem zdravju, apatijo, strah, zaznavamo nasilje za zaprtimi vrati, ki ostaja zaprto, zaznavamo povečano število samomorov. Kje smo o(b)stali?

Želim si živeti v družbi, ki se ne sramuje duševno bolnih. V družbi, kjer so duševne bolezni videne kot enako legitimne fizičnim boleznim ali poškodbam. V družbi, v kateri obiska psihiatra ne spremlja nič večja stigma kot obisk splošnega zdravnika. Prav tako pa si želim družbe, ki bi duševno zdravje slavila in prioritizirala, kot to počnemo s telesno kondicijo in počutjem. Sanjam o družbi, ki je normalizirala odkrite pogovore o mentalnem zdravju; o družbi, ki je spoznala, da jo tabuji zastrupljajo, da se iz stigme rodi strah in iz predsodkov sovraštvo; o družbi, ki je nestrpna do nestrpnosti in strpna do drugačnosti.