Mladi ne potrebujejo popolnosti. Potrebujejo prostor, da postanejo svoje osebe.

12.08.2026

Mednarodni dan mladih je priložnost, da se za trenutek ustavimo in pogledamo na mlade nekoliko drugače.

Ne samo skozi njihove napake.
Ne samo skozi vedenja, ki nas skrbijo.
Ne samo skozi vprašanje, kaj bi morali početi drugače.

Ampak skozi človeka, ki je nekje na poti.

Mladost je posebno obdobje. Čas, ko se počasi oddaljujemo od sveta, ki so nam ga ustvarili odrasli, in začnemo graditi svojega. Preizkušamo, kdo smo, komu pripadamo, kaj nam je pomembno in koliko zmoremo.

Pri tem seveda ne gre vedno gladko.

Mladi preizkušajo meje. Včasih sprejmejo slabo odločitev. Včasih naredijo nekaj, česar kasneje ne razumejo niti sami. Včasih se zaprejo vase ravno takrat, ko bi si želeli, da bi spregovorili.

In odrasli se ob tem pogosto prestrašimo.

Želimo jih zaščititi.
Želimo preprečiti napake.
Želimo jim prihraniti bolečino.

Zato hitro začnemo svetovati, opozarjati, nadzorovati in postavljati pravila.

A včasih je najpomembnejše vprašanje to: "Ali mladi ob nas čutijo, da lahko pridejo do nas tudi takrat, ko jim je težko?"

Odraščanje ni ravna črta

Nihče ne odraste čez noč. Odraščanje je sestavljeno iz majhnih korakov, velikih vprašanj, negotovosti in tudi kakšnega padca.

Zato ni nič nenavadnega, če mladostnik danes samozavestno govori o prihodnosti, jutri pa nima pojma, kaj bi s svojim življenjem.

Nič nenavadnega ni, če si želi samostojnosti, hkrati pa še vedno potrebuje objem.

Nič nenavadnega ni, če pravi, da ga nihče ne razume, čeprav si globoko v sebi želi, da bi ga nekdo zares dojel.

In nič nenavadnega ni, če včasih izbere pot, za katero odrasli vemo, da zanj ni dobra.

To še ne pomeni, da smo ga izgubili. Pomeni, da je na svoji poti.

Meje in odnos niso nasprotje

Ko govorimo o podpori mladim, včasih dobimo občutek, da moramo izbrati med dvema skrajnostma.

Ali bomo strogi in bomo postavili meje, ali pa bomo razumevajoči in bomo vse dovolili.

V resnici mladi potrebujejo oboje.

Potrebujejo odrasle, ki znajo reči "ne", kadar je to potrebno.

In hkrati potrebujejo odrasle, ob katerih lahko slišijo: "Ne strinjam se s tvojo odločitvijo, vendar to ne pomeni, da te nimam rad/a."

To je pomembna razlika. Ločiti je potrebno vedenje od človeka.

Lahko zavrnemo dejanje, ne da bi zavrnili osebo.

Lahko postavimo mejo, ne da bi prekinili odnos.

Lahko izrazimo skrb, ne da bi mladostnik ob tem dobil občutek, da je z njim nekaj narobe.

Največ, kar lahko damo mladim

Morda ne moremo preprečiti vseh njihovih napak.

Ne moremo vedno izbrati njihovih prijateljev.

Ne moremo ves čas vedeti, kaj se dogaja v njihovem svetu.

Ne moremo odstraniti vseh tveganj.

Lahko pa ustvarjamo odnos, v katerem mladostnik človek ve: "Če se mi zgodi nekaj težkega, lahko vedno pridem domov."

To je več, kot se morda zdi. Kajti mladi, ki vedo, da imajo nekoga, h kateremu se lahko obrnejo, niso brez težav. So pa manj sami z njimi.

In prav občutek povezanosti je eden pomembnih zaščitnih dejavnikov v obdobju odraščanja.

Zato danes ne govorimo samo o mladih, ampak nagovarjamo predvsem odrasle

Na Mednarodni dan mladih pogosto govorimo o njihovih pravicah, priložnostih, prihodnosti in izzivih.

Vse to je pomembno.

A morda je danes vredno nekaj povedati tudi odraslim.

Poslušajmo jih, preden jih začnemo popravljati.

Vprašajmo, preden sklepamo.

Postavimo mejo, ne da bi zaprli vrata.

In predvsem: ne pozabimo, da za vedenjem vedno stoji človek, ki je veliko več, kot le to, kako se vede v določenem trenutku.

Mlad človek, ki se še uči, ki še nima vseh odgovorov, ki bo kdaj naredil napako, ki bo kdaj presenetil tudi samega sebe, in ki potrebuje prostor, da počasi postane to, kar bo.