5 DNI V SKUPNOSTI - dnevnik prostovoljca Domna

05.08.2026

Ko govorimo o zasvojenosti, duševnem zdravju ali terapevtskih skupnostih, pogosto govorimo o programih, metodah dela, statistikah ali strokovnih pristopih. Redkeje pa govorimo o vsakdanu. O odnosih, občutkih, drobnih trenutkih in ljudeh, ki vsak dan skupaj ustvarjajo prostor za spremembo.

V Društvu Projekt Človek verjamemo, da lahko prav osebne zgodbe pomagajo zmanjševati predsodke in odpirati prostor za razumevanje. Zato smo se odločili deliti dnevniške zapise Domna, študenta AGRFT in enega izmed ustvarjalcev dokumentarnega filma, ki nastaja v Terapevtski skupnosti za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju.

Domen se je za nekaj dni vključil v vsakdan skupnosti. Sodeloval je pri aktivnostih, delu, skupinah in prostem času ter svoje občutke zapisoval v dnevnik. Njegovi zapisi niso nastali z namenom raziskovanja zasvojenosti ali ocenjevanja programa. Nastali so kot iskren zapis človeka, ki je za nekaj dni stopil v okolje, ki ga večina ljudi pozna predvsem skozi stereotipe in predsodke.

Posebno vrednost takšnim izkušnjam daje tudi prostovoljstvo. Prostovoljci v Društvu Projekt Človek niso zgolj pomočniki ali opazovalci, temveč pomemben del skupnosti, ki s svojo prisotnostjo, časom in pripravljenostjo na srečanje z drugim človekom bogatijo naše programe. Prav takšna srečanja pogosto rušijo predstave, ki jih imamo drug o drugem, in gradijo prostor zaupanja, sprejetosti ter medsebojnega učenja.

Pred vami je pet dni. Pet dni občutkov, vprašanj, dvomov, vsakdanjih trenutkov in novih spoznanj.

2. 2. 2026 - Zjutraj sem se ogromno zbujal in ves čas imel občutek, da bi že moral vstati, pa je bila ura šele 5.00. Ko sem končno vstal sem hitel, da bi poslal še zadnje maile, da sem bil lahko res cel teden odsoten. Ker sem slabo spal sem bil dopoldne zelo utrujen in se mi je kar spalo. Čutil sem tudi neko nelagodje, ker sem vedel, da ne morem kar it domov spat. Med počitkom sem zalegnil in sem se kasneje počutil bolje. Na vikend skupini sem se počutil zelo sprejetega med uporabnike, ko sem povedal zakaj sem tu. Priznam, da me je bilo nekoliko strah, da bo moj enotedenski obisk sprejet slabše, vendar sem dobil zelo pozitivne odzive.
Kar nekajkrat sem segel v žep, kjer telefona ni bilo. Na začetku me je to kar motilo, a sem se tekom dneva navadil.

3. 2. 2026 - Ker sem bolje spal sem imel zjutraj veliko več energije in sem se počutil v redu. Po kosilu pa me je začela zelo bolet glava in ne vem a zato, ker sem brez telefona ali zaradi nizkega pritiska. Neprijetno mi je bilo do ustvarjalnic, kjer sem se zelo vživel v izdelovanje kolaža. Potem je ena izmed uporabnic povedala, da jo špika v srcu in me je začelo skrbeti. Vse je bilo v redu, sploh ko smo za večerjo jedli božanski šmorn!

4. 2. 2026 - Tretji dan se je začel z razočaranjem, saj je bila moja prošnja, da grem s souporabnikom tečt zavrnjena, saj sem bil v programu premalo časa. To me je kar razžalostilo. Tekom dela pa sem se pomiril. V bistvu sem se po dolgem času počutil prav zares mirnega. Po tem je cel dan zelo hitro minil. Ne vem, če sem trikrat pogledal na uro! Najbolj zanimiv mi je bil večer, ko sem prišel domov, se struširal in potem šel spat ob 21. uri, ker preprosto nisem imel česa za počet.

5. 2. 2026 - To je bil daleč moj najljubši dan, saj smo šli telovadit in igrali ping pong. Potem sem pa med delom postal zelo neučakan, saj sem se zavedal, da se bom kmalu vrnil nazaj v svet. V petek so namreč uporabniki odšli v Sopotnico in sem bil zato prvi teden tam samo štiri dni. Ob vrnitvi domov sem šel na sprehod in počutil sem se kot otrok, ki vstopi v lunapark. Opazoval sem reklame, luči, avtomobile, pešce, nato sem se ustavil ob ljubljanici, kjer sem deset minut samo poslušal žuborenje.

12. 2. 2026 - Da bi dokončal svoj enotedenski obisk sem se torej pridružil še teden kasneje. Ponovno sem zelo užival v športnih aktivnostih, vendar mi je bil, razen tega, ponoven vstop zelo zahteven. Ker sem vedel, da je samo za en dan, sem se ves čas oziral na uro, dneva pa kar ni hotelo biti konec. Ko pa se je dan zares bližal koncu sem postal nekoliko otožen, ker sem se v tem času v bistvu res spoprijateljil z vsemi uporabniki. Ko smo se poslavljali sem ugotovil, koliko so me v teh nekaj dneh naučili. Tako izkušnjo bi priporočil čisto vsakemu, tudi če ne dela raziskave za film!

Ko beremo Domnove zapise, lahko hitro ugotovimo, da se v teh petih dneh ni zgodilo nič spektakularnega. Ni velikih preobratov, dramatičnih trenutkov ali enostavnih odgovorov. So pa skupni obroki. Delo. Šport. Ustvarjanje. Pogovori. Utrujenost. Pogled na uro. Odsotnost telefona. Tišina. In ljudje. Prav v teh vsakdanjih trenutkih se skriva pomembno sporočilo terapevtske skupnosti. Okrevanje ni sestavljeno samo iz strokovnih obravnav in terapevtskih procesov, temveč tudi iz odnosov, odgovornosti, skupnega življenja in občutka pripadnosti.

V Društvu Projekt Človek si že več kot trideset let prizadevamo ustvarjati okolja, kjer lahko ljudje ponovno gradijo zaupanje vase in v druge. Terapevtske skupnosti pri tem predstavljajo varen prostor, v katerem posameznik ni opredeljen zgolj skozi svojo stisko, temveč predvsem skozi svoje potenciale, odnose in možnosti za spremembo.

Domnova izkušnja nas hkrati spominja tudi na pomen prostovoljstva. Prostovoljstvo ni zgolj pomoč drugim, temveč pogosto tudi priložnost za osebno rast, nova spoznanja in drugačen pogled na svet. Ko si dovolimo stopiti iz lastnega vsakdana in se srečati z ljudmi, ki živijo drugačne življenjske zgodbe, se pogosto naučimo veliko tudi o sebi.

Če nam je skozi te zapise uspelo vsaj za trenutek približati življenje v terapevtski skupnosti, zmanjšati kakšen predsodek ali odpreti prostor za razmislek, potem je njihov namen dosežen.

Hvala Domnu za iskrene zapise, uporabnikom in zaposlenim za odprtost ter vsem, ki verjamejo, da lahko prav srečanje med ljudmi prispeva k bolj razumevajoči, vključujoči in povezani družbi. Skupaj na poti za Človeka.