Intervju s prostovoljcema: Ema in Domen - "Postali smo prijatelji!"
17.07.2026
Vsako prostovoljsko sodelovanje se začne z odločitvijo, da nekomu nameniš svoj čas. Včasih pa se iz te odločitve razvije nekaj veliko večjega.
Tako se je začela tudi zgodba Domna in Eme. V Društvo Projekt Človek sta prvič vstopila kot prostovoljca. S svojo idejo, odprtostjo in željo po ustvarjanju sta poiskala stik z našo organizacijo, skupaj pa smo iskali možnosti in priložnosti za sodelovanje.
Film je nastajal postopoma, skozi številna srečanja, pogovore in skupne trenutke. Za kamero pa se je odvijal tudi drugačen proces – proces spoznavanja, grajenja zaupanja in razumevanja sveta, ki ga večina ljudi pozna predvsem skozi stereotipe.
V pogovoru z Domnom in Emo boste izvedeli, kako se je vse skupaj začelo, zakaj sta za svoj dokumentarni film izbrala prav terapevtsko skupnost, kaj ju je med ustvarjanjem najbolj presenetilo in kaj od te izkušnje odnašata s seboj.
--
Kako se danes spomnita svojega prvega stika z Društvom Projekt Človek – kaj vaju je nagovorilo, da sta sploh naredila ta korak?
Že od začetka so naju zanimale zgodbe ljudi, ki se spopadajo z odvisnostjo. V procesu raziskave sva šla v kazino, obiskala različna zdravilišča in stopila v stik z društvi... med drugimi Društvom Projekt Človek. Povsod so naju lepo sprejeli, ampak DPČ nama je edino omogočilo neposreden stik z uporabniki, kar nama je odprlo do takrat nedostopen svet.
Vajin začetek ni bil samo "filmski projekt", ampak tudi odločitev, da stopita v stik z ljudmi in okoljem, ki ga prej nista poznala. Kako sta doživljala ta prvi vstop?
Po pravici povedano, naju je bilo zelo strah, saj nama je bilo podanih kar nekaj pravil o vedenju, hkrati pa sva se bala, da naju uporabniki ne bodo sprejeli, da bova naredila slab prvi vtis ali pa, da se ne bodo sprostili okrog naju. Ampak po prvem srečanju je ta strah izpuhtel. Tu je par citatov iz Domnove beležke iz prvega obiska:
»Zelo je luštno. Deluje kot hiša iz pravljice, veliko je rož, veliko slik, predvsem pa veliko njihovih umetnin.«
»To so neizmerno ranjeni ljudje. Čuti se njihovo bolečino že v glasu, drži, pogledu.«
»Uporabniki so zelo odprti, prijazni in spoštljivi. Mislim, da se bo dalo sodelovati z njimi!«
Preden sta sploh začela snemati, sta si vzela čas za spoznavanje. Kako so se ti prvi odnosi začeli graditi?
Na Malenškovo sva hodila dvakrat na teden od sredine novembra do sredine marca, ko smo film snemali. V društvo so naju vključili kot prostovoljca, kar nama je omogočilo vključevanje v vsakdanje aktivnosti uporabnikov. Hodila sva na jutranje skupine, igrala družabne igre, kosila z njimi in občasno pomagala pri pospravljanju. Vse to nama je omogočilo spontan način spoznavanja uporabnikov, ki ni bil forsiran, kar je ključno.
Morava pa poudarit dejansko prisrčno odprtost uporabnikov. Eden izmed njih se nama je odprl že med drugim obiskom. Povedal je marsikaj o svoji preteklosti, osamljenosti in težavah s katerimi se spopada. To naju je zelo presenetilo, sploh ko sva kasneje (na njegovi poslovilni zabavi pred vstopom v Center za reintegracijo) ugotovila, da je bil ob vstopu v program eden bolj zaprtih ljudi in da ni govoril z nikomer.
Kdaj sta začutila, da nista več "zunanja opazovalca", ampak da sta del prostora in odnosov, ki se tam odvijajo?
Malo v šali; da sva del njihove skupnosti sva začutila, ko sva začela sama uporabljati kratice, ki jih imajo za neštete izraze znotraj društva (JS – jutranje srečanje, CR – Center za reintegracijo, PAS – psiho-aktivne substance, IP – individualni pogovor...). Malo bolj zares, pa, ko so uporabniki z nama delili njihove trenutne izzive, uspehe in tudi naju spraševali o najinih. Postali smo prijatelji.
Pred prihodom ima večina ljudi določene predstave o odvisnosti in ljudeh, ki se z njo soočajo. Kaj se je pri vama v tem pogledu najbolj premaknilo?
Vsak ima svoje predstave, se mi pa zdi, da sva vseeno vstopila v društvo z odprtim mišljenjem. Najbolj naju je pretreslo spoznanje, koliko dela morajo uporabniki vložiti v to, da lahko živijo normalno. Način življenja, ki sva ga do takrat dojemala kot samoumevnega je postal težko dosegljiv luksuz.
Je bil kak trenutek, izkušnja ali srečanje, ki vama je posebej ostal v spominu in na novo osvetlil to področje?
Morda najmočnejši trenutek, kjer sva odkrila resnično težo odvisnosti, je bil obisk stanovanja uporabnika. Pred tem sva namreč o njihovih pretresljivih zgodbah in okoliščinah zgolj poslušala, tam pa sva bila postavljena v samo središče vseh spominov, o katerih nama je pripovedoval.
Pred obiskom lahko racionalno razumeš težke vsebine, a šele ko si tam z njim, lahko začutiš njegovo bolečino in še toliko bolj spoštuješ njegov trud.
Kako sta skozi proces iskala ravnotežje med tem, da sta prisotna, in tem, da ne posegata preveč v prostor in odnose?
Na začetku sva se zelo lovila glede poseganja v dogajanje. Včasih s preveliko distanco in uradnostjo, včasih s kakšnim zdrsom prevelikega vmešavanja. A kmalu sva našla nek pravi ritem.
Kaj vama je bilo osebno najtežje – in kako sta se s tem soočala?
Najtežja izkušnja nama je bila odhod ene izmed uporabnic. Bila sva prisotna na dan odhoda in v celotni skupnosti je vladalo zelo nelagodno vzdušje. Do takrat so vsi v svojem boju vztrajali in sva nekako dobila naivno idejo, da bo vsem uspelo.
Po tem sva se pogovarjala tako z zaposlenimi kot z uporabniki in poskušala razumet tako odločitev o prenehanju s programom. Seveda je zelo čustveno intenzivna izkušnja, saj spremljaš človeka, ki »obupa«.
Film je zdaj posnet in je v poprodukciji. Če ga odmakneta od tehničnega vidika – kaj vajin film v resnici nosi?
Film Minuli kraj nosi trud in motivacijo človeka, ki se je pri skoraj petdesetih letih odločil, da si bo uredil življenje. Nosi prelomno točko na njegovi poti, na kateri zdaj namerava vztrajati
Kaj si želita, da gledalec začuti o ljudeh, ki jih bo videl – ne o odvisnosti kot pojavu, ampak o njih kot osebah?
Že od začetka sva vedela, da naju odvisnost kot pojav ne zanima zares, saj sva želela raziskat razkorak med informacijami o odvisnosti, ki jih ponujajo mediji in med ljudmi, ki to zares doživljajo. Želiva si, da bi gledalci zavrgli prizmo lastnih predsodkov in gledali film o človeku.
Če pogledamo širše: kaj vama je ta proces dal na čisto osebni ravni? Kaj ostaja z vama?
Na osebni ravni res globoko spoštovanje do ljudi, ki so se zmožni soočiti s tako zahtevnim problemom in potrditev o neresničnosti predsodkov o odvisnikih. Veliko sva tudi razmišljala o stigmatizaciji ljudi, ki premagajo odvisnost in s tem dokažejo neverjetno vztrajnost.
Se je zaradi te izkušnje spremenil vajin pogled na to, kaj pomeni biti prisoten ob drugem človeku?
Predvsem razumeva, koliko prisotnost pomeni sočloveku. Kakšno neizmerno podporo predstavlja samo to, da si ob nekom in ga poslušaš. Nekateri uporabniki tudi nimajo nikogar izven društva, ki bi jim stal ob strani in njim je taka podpora pomeni še toliko več.
Kaj bi povedala nekomu, ki razmišlja, da bi stopil v stik s podobnim okoljem – pa ga mogoče zadržujejo predsodki ali strah?
Strah in predsodki so povsem normalna reakcija na tako okolje, sigurno pa ni razlog, zakaj ne bi stopil v stik. Najbolj konstruktiven način spopadanja s tem strahom bi bil verjetno pogovor s kom, ki je že v stiku s takim okoljem in lahko pojasni marsikater zadržek, ki bi ga drugače imeli.
--
Ob tej priložnosti se iskreno zahvaljujemo Domnu in Emi za njun čas, predanost, spoštljiv pristop ter pripravljenost prisluhniti zgodbam ljudi, ki so jima zaupali del svoje življenjske poti. Iskrena hvala tudi celotnemu timu Terapevtske skupnosti za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju, ki je s svojo strokovnostjo, podporo in odprtostjo omogočil nastanek tega projekta, ter uporabnikom, ki so pogumno odprli vrata svojega vsakdana in z veliko mero zaupanja soustvarili zgodbo, ki presega filmski medij.
Ta zgodba nas ponovno opominja, da je prostovoljstvo lahko veliko več kot le podarjen čas – lahko je začetek nepričakovanih in kakovostnih sodelovanj, novih pogledov ter zgodb, ki povezujejo ljudi in prispevajo k bolj razumevajoči, vključujoči družbi.
Prostovoljstvo v Društvu Projekt Človek ni le pomoč drugim, ampak priložnost za osebno rast, pridobivanje novih izkušenj in širjenje obzorij. Prostovoljstvo je vrednota – pridruži se nam in s svojim časom ter srčnostjo soustvarjaj boljši svet!
Kontaktna oseba:
Miran Pondelek, org. soc., strokovni delavec
E-pošta: miran.pondelek@projektclovek.si
Telefon: 051 267 318
