Hiter pogled pod površje – moderni časi in zasvojenost
06.02.2019
Ljudje ob besedi zasvojenost najprej pomislijo na droge. A zasvojenost je veliko širši pojem. Preprosto rečeno njen razvoj vodi preko omamljanja zavesti, bega pred samim seboj in pred drugimi. To pa je posledica nezmožnosti izpolnjevanja človekovih fizičnih in psihičnih potreb. Poleg zlorabe psihoaktivnih substanc, čemur rečemo razvoj kemične zasvojenosti, se da zavest omamljati tudi nekemično, in to skoraj s katerimkoli početjem, v katerega se lahko (dolgoročno) umikamo pred realnostjo. Najpogostejši dandanašnji načini nekemičnega omamljanja so hazard, zabavna elektronika, delo(holizem), nakupovanje, spolnost... Od odmikanja na začetku tega procesa, ki človeku prinaša občutek ugodja in mirnosti, se proces ščasoma razvije do kompulzivnosti – oseba enostavno mora nekaj vzeti ali nekaj početi – nima več kontrole nad lastnimi dejanji, se ne zna ustaviti. V tej točki pa že govorimo o razviti zasvojenosti, ki se pozna tudi biološko, ker pride do nepravilnega delovanja možganskega nagrajevalnega kroga. To je tudi razlog, da oseba s problemom po vzpostavitvi abstinence (od česarkoli že) nekaj časa enostavno ne more najti užitka v nobeni aktivnosti.
Iz vidika razvoja zasvojenosti je torej potrebno poudariti, da je bistvena človekova notranja dinamika. Bistveno je vprašanje, zakaj človek čuti željo po omami, ne pa kaj jemlje oz. (kompulzivno) počne... In reševanje tega problema vodi v smeri človekovega opolnomočenja. Ker pa je človek pogojen tudi z svojim okoljem, tudi pri zasvojenosti ne govorimo o individualnem problemu, ampak o problemu cele družine oz. še več, celotne družbe.
Ob sodobnem tempu razvoja v našem delu sveta se družba masovno sooča z novimi problemi na mnogih področjih. Po našem mnenju je področje otroštva in mladostništva oz. vzgoje eno bolj problematičnih. Seveda je razvoj nekaj dobrega, pa tudi neizbežnega, a lahka dosegljivost materialnih dobrin, tehnološki razvoj, upadanje kohezivnosti družbe, izraziti poudarek individualizma in življenjski (delovni) stil, ki družinsko življenje postavlja na stranski tir, vse to s seboj prinaša nove pasti v odraščanju.
Nikoli v zgodovini otroci in mladostniki še niso imeli takega položaja kot v sedanjosti. V velikem številu so postali »dobrina«, ki jo je treba skrbno čuvati, usmerjati, strukturirati, jo animirati in jim nuditi najboljše. Vse te tendence so na prvi pogled razumljive, a dolgoročno opažamo njihove negativne učinke.
Nivo samostojnosti in samoiniciativnosti se je glede na preteklost spustil. Mladostniki so enostavno navajeni »biti«. Niso navajeni, da bi si sami organizirali prosti čas. Pogosto ne samo, da nimajo konkretnih ciljev, ampak se jim že sama ideja, da bi v svoj razvoj vlagali resen trud, zdi čudna. Izkazujejo nizko frustracijsko toleranco, prav tako je zelo pogosta nizka stopnja empatije. Zelo opazna je tudi brezmejnost.
Opažamo, da mladostniki ne znajo biti v stiku s samimi seboj. Zaradi poplave zunanjih (propagandnih) sporočil lastno identiteto dojemajo kot nekaj zunanjega, namenjenega za kazanje drugim. To neuspešno lovljenje »pravih« občutkov znotraj njihove bivalne praznine pa jim prinese še več nemira, tesnobe.
Ker se zasvojenost ne »pojavi« kar tako, ampak je dolgoročnejši proces, pri mladostnikih v redkih primernih govorimo o razviti zasvojenosti, ampak o razvoju, ki pelje v to smer. Zato je tudi delo z njimi v Programu za otroke in mladostnike po potrebi usmerjeno tako v preventivo kot v kurativo. K sodelovanju poleg staršev skušamo pritegniti tudi pedagoški kader.
Glede na potek razvoja zasvojenosti dajemo pri delu z mladostnki večji pomen preventivnim dejavnostim. Bistvo le-teh je ponuditi mladostniku (oz. skupinam) znanja, predvsem pa praktične izkušnje v interakciji s svetom, vezani na izpolnjevanju njihovih potreb. To izvajamo prek skupinskega dela ter udeleževanja na športnih in kulturnih dogodkih, v glavnem pa preko večdnevnih taborov. Tam se imajo mladostniki možnost preizkusiti v okolju, kjer ni potrebe za maskami, deležni so realnih odzivov drugih mladostnikov, z njim se povezujejo prek zdravih aktivnosti, dobijo možnost čutiti. Soočeni so s praktičnimi nalogami, preko tega pridobivajo občutek lastne vrednosti, sposobnosti. Ker je to obdobje izrazitega socialnega pritiska vrstnikov, se učijo tudi stati za svojim mnenjem, mu zaupati.
Vedno znova se moramo z mladostniki boriti, da bi jih motivirali za udeležbo. Po zaključeni aktivnosti pa redko kdo obžaluje, da je bil udeležen.
Pri preventivnem delovanju na žalost opažamo, da so mladostniki k nam napoteni pozno, pogosto takrat, ko njihovo vedenje postane »moteče« za okolico. Zato smatramo, da bi bilo pomembno izobraziti pedagoški kader, preko šol tudi starše, da bi že prej prepoznavali lastnosti, ki kličejo k reakciji – (postopen) odmik od ljudi, brezvoljnost, brezciljnost, upad šolskega uspeha, nezainteresiranost za kakršnokoli dejavnost oz. opuščanje le-teh, drastične spremembe izgleda (kar tako), ipd.. Seveda pojav kakega od naštetih simptomov ne pomeni nujno vzroka za rdeči alarm, je pa nedvomno znak, da se z otrokom/mladostnikom dogaja nekaj pomembnega, nekaj, čemur verjetno ne bo kos brez pomoči.
Gregor Dular, univ. dipl soc. ped
