V vsaki nesreči in krizi je nekaj pozitivnega

V vsaki nesreči in krizi je nekaj pozitivnega

15.04.2020

Kdaj smo nazadnje pomislili kaj je res vrednega v tem svetu? Za kaj in za koga se "splača" živeti? Katere so naše vrednote in prioritete? Kaj je pomembno za nas in druge ljudi? Kaj bi lahko naredili drugače? Kdaj smo se ustavili brez slabe vesti in pritiska, ki nas iz ozadja naših možganov opozarja česa vse še nismo dosegli in kaj vse je potrebno narediti? ... Ali se obnašamo tako, kot govorimo, da nam je naše telesno in duševno zdravje največje bogastvo?

Spomnimo se temeljnih in veliko krat pozabljenih vrednot.

Enakost in povezanost - Če si kdaj mislil, da si boljši ali slabši od drugih, zdaj veš, da si enak vsem drugim. Življenje/ smrt in zdravje / bolezen ne izbira po spolu, narodnosti, veri, ekonomskem in socialnem statusu. Predstavljaj si situacijo, da ostaneš sam na svetu. Koga bi pogrešal? Mislim, da soČloveka.

Ponižnost in spoštovanje - Ko udahneš zrak, pomisli, da je tvoje preživetje in življenje "odvisno" od upoštevanja zakonitosti narave. Z več ponižnosti in manj brezbrižnosti bomo dobri sebi, drugim in okolju, ki nas gosti s svojo lepoto kot trenutne obiskovalce.

Solidarnost in kolektivizem - Tvoje individualno dobro je pogojeno s kolektivno srečo. Svoj čas in energijo usmeri na dobrobit svoje družine in skupnosti. Pomagaj tistim, ki potrebujejo tvojo pomoč in predvsem otrokom, starejšim, nemočnim in obupani ljudjem, ker si vse to vsaj že enkrat bil in boš verjetno še kdaj v prihodnosti.

Empatija in toplina - Počutiš se zadovoljno, ko se ti izraža naklonjenost, ponuja pozornost, skrbi zate, sprejema tvoja osebnost z vsem dobrim in slabim. Vidiš, to kar dobiš ni samoumevno in zahteva povračilo v obliki tvoje obzirnosti, razumevanja in topline usmerjene k drugim.

Zdravje in ohranjanje okolja - Živiš v naglici, nenehnem hitenju in hrepenjenju po bogastvu moči in prestižu pri čemu zanemarjaš sebe in svoje potrebe. Tvoj napredek v civilizirani družbi je mogoč v harmoničnem odnosu z naravo.

V kriznih situacijah spoznavamo kako malo je potrebno, da smo srečni in kako veliko nam pomenijo navadne in enostavne reči, kot so: pogled, nasmeh, dotik, korak, vdih, izdih ... Lahko bi se jih bolj pogosto zavedali v vsakdanjih situacijah, ko živimo lahkotno življenje po utečenih tirih. Verjamem, da bi z bolj odgovornim ravnanjem do sebe in drugih preprečili ali vsaj ublažili neko novo krizo jutri. S tega stališča se sprašujem ali krizna obdobja nastajajo da bi nas spomnila, da smo minljiva, dotakljiva in ranljiva bitja?

Namesto virusa prenašajmo drug drugemu pozitivno naravnanost, spoštovanje, zaupanje in ljubezen.
Je blagodejno in zdravilno za vse nas.