Otroci v času karantene

27.04.2020

Tako kot mi, so zdaj prestrašeni tudi naši otroci. Naši otroci ne samo da slišijo in vidijo, kaj se dogaja okoli njih, temveč tudi čutijo našo napetost in tesnobo. Še nikoli niso doživeli česa takega.
Zelo pomembno je, da se z otroki pogovarjamo, situacijo razložimo jasno, realno, ne zastrašujoče. Otroci potrebujejo občutek varnosti, epidemijo in izolacijo doživljajo podobno kot starši, saj prevzemajo naše občutke. Zato se velja v tem času izogniti čustvom skrbi in jeze, namesto njih poudarjamo družinske vrednote in to, da bo vse v redu. Otrokom prisluhnimo, naj prosto izrazijo svoje misli, nobeno vprašanje naj ne ostane brez odgovora.
To seveda lahko pomeni, da bomo starši morali (oz. smo jih že) prilagoditi svoje urnike in se posvetiti otrokom še nekoliko več. Morda speči piškote, prirediti piknik na tleh v dnevni sobi, si skupaj pogledati film, skupaj prebrati knjigo in se o njej pogovoriti,...
Ne se jeziti na otroke, ne vpiti na njih in se z njimi prepirati, če ne sledijo učnemu programu tako kot bi si želeli mi. Na koncu bo duševno zdravje naših otrok pomembnejše od šolskih ocen. In tisto, kar so čutili in doživeli v tem času, bo še dolgo ostalo v spominu.

 

V otroško dušo pa je takole znal pogledati Tone Pavček:

LAHKO DRUGIM ...

Lahko je oblaku biti oblak:
plove po nebu koder si bodi,
ne po utrtih cestah in ne po tirnicah vodi,
pa magari čez sonce, svoj puhasti vlak.

Lahko je drevesu biti drevo:
v igri s ptiči in vetrom dolgčas mu mine,
veje - roke in noge - korenine
širi, kot hoče, v zemljo in nebo.

Lahko je mami biti mama:
sama vse ume in vse razume,
zmeraj je prav, karkoli že reče,
in če zahoče slaščic se ji,
sama jih speče.

Lahko je tatu biti tata:
on je že velik pa novce služi
in lahko kupi, karkoli si hoče,
s komer se hoče, s tistim se druži,
vsa naša cesta in soseska ga dobro poznata
in vsi ga spoštujejo, ker je pač ata.