Naše pleme Terapevtske skupnosti v času karantene
22.05.2020
Kot prvo, karantena še vedno traja, čeprav je tistih magičnih quaranta štirideset dni že zdavnaj mimo.
V šivalnicah smo sešili precej več kot štirideset mask in še nekaj zaves, predpasnikov, blazin in pripomočkov, ki so estetsko vrhunski – sploh glede na to, da šiva samouk iz karantene.
Pleme se je v tem času povečalo, ker verjamemo, da je v kriznih časih treba imeti odprto srce in vrata. S pravo mero odgovornosti – vstop je bil možen iz razkuženih bolnišničnih programov detoksikacij in zdaj tudi za druge z naše čakalne liste z vsemi dokazili, da prihajajo iz samoizolacije in da nimajo korone.
Tako da zdaj veste – korone v našem plemenu ni. To dokazujejo tudi testi mladeniča, ki je zaradi vročine in glavobola pristal na Infekcijski. Ergo. Če on nima korone, je nima nihče od nas, ki smo ves čas skupaj.
In kdo smo mi? 17 fantov in deklet, pa še dva otroka. In večino časa krizni tim, ki smo preživljali velik del v Sopotnici.
Priporočilo (poleg mask) je bilo, naj bodo dnevi polni športa, pohodov, vrtnarjenja, ne pretežkih vsebin. ... ampak malo smo profesionalno deformirani, malo je bil čas, ki je zahteval veliko medosebnih odnosov, obračale so se lunine mene in naenkrat sta bila ta skoraj dva meseca - za uporabnike čas najbolj intenzivnega dela na sebi.
Terapevtske skupine – klasične ali psihodramske, težke in interventne, so se vrstile. In tudi ukrepi niso čakali do konca korone; pa ogledi terapevtskih filmov, zaradi katerih neke vsebine niso bile več tabu in pogovori, kratki, maratonski, s solzami ali brez, največkrat pa kar zunaj...
Res je to (bil) poseben čas. Pleme na kupu, brez izhodov, kdo je alfa, kdo ni, kdo noče biti, pa je...
Vmes pa res veliko čudovitih izletov, dva turnirja s samimi zmagovalci – en nogometni in drug odbojkarski, pa pikniki in zvečer vodena meditacija.
Tudi odhodi in težke odločitve so krojile ta čas, kajti v situaciji kot je sedaj, smo bili vsi na preizkušnji in ni uspelo vsem enako dobro iti čez stiske, bolečine, strahove, jezo. Včasih je Zasvojenost z velikim Z tako močno vpila, da ni bilo sile, ki bi zadržala človeka v skupnosti.
Zame osebno pa je ta čas – čas učenja. Potrpežljivosti, urjenja mej, do sebe in drugih, predvsem pa je bil to en lep čas prebujanja pomladi, ko sem bila lahko tako v službi, ki je sredi narave kot tudi doma, kjer lahko rečem enako, v stiku z vsem kar je pomlad prinašala s seboj. To je čas, ki ga bom v resnici pogrešala. Ko sem bila doma, učenje s sinom in družinski izleti, prazna cesta do Sopotnice in nobenega hitenja v trgovino po službi.
To je bil tudi čas spoznavanja kaj vse pomeni to naše pleme Terapevtske skupnosti. Da na koncu štejejo odnosi, iskrenost, prijazen nasmeh in občutek varnosti. In kot vodji mi je lepo videti, da gradimo tako med sodelavci kot z mladimi, ki so vključeni v program, zdrave odnose.
Dora Pal
