Moja življenjska zgodba iz pekla odvisnosti - 2. del

25.09.2020

13.marec 2020 razglasitev epidemije v Sloveniji in nova priložnost v kriznem obdobju:
Spomnim se jutranjega klica z bratom, ko mi je povedal, da so stiki s sinom do nadaljnega prepovedani zaradi epidemije. Šok, sina ne bom videla do nadaljnega. Kaj to pomeni...teden, mesec, leto?

Nisem hotela kazati svoje občutke žalosti pred ostalimi člani reintegracije, zato sem sama ostala z njimi. Sama s sabo sem se morala pogovoriti in sprijazniti z dejstvom, da je za sinovo zdravje to najboljše. Dobra stran, da se preko vibra lahko slišiva in vidiva vsak dan. Če tudi ni telesnega stika je vsaj stik preko vibra.

Dopoldne klic od predsednice, da se moramo uporabniki odločiti ali ostajamo v programu reintegracije v času epidemije ali gremo domov, razen jaz, ki zaradi bližajoče zaposlitve v vsakem primeru lahko ostajam v reintegraciji. Šok, sama na hiši! Ob tem, da bom na hiši sama sem začutila tesnobo. V glavi mi odmevalo sama, sama, čisto sama. Nikoli v življenju nisem bila sama. Kako bom zdaj to preživela? Kaj bom počela sama s sabo?

Ampak moram povedati, da mi je bilo lepo biti sama. Uživala sem v tišini, miru in sama s sabo! Nikoli si nisem mislila, da mi bo tako lepo. Presenetila samo sebe s tem, kako lepo je biti sam.

Ker so mi zaradi Korona virusa prestavili službo za 14 dni, sem se odločila, da se za ta čas vrnem v terapevtsko skupnost v Škofjo Loko. Vrnitev v terapevtsko skupnost po 9. mesecih je bila lepa izkušnja zame. Sem pa veliko težkih in lepih dogodkov podoživljala. Imela sem podporo terapevtov in uporabnikov. Vsak dan po vibru govorila s sinom, očetom in uporabniki ter delavci reintegracije.

1. aprila sem ne glede na situacijo korone začela s službo kot osebna asistentka.
Po delu sem se z veseljem vračala v reintegracijo v tišino, kjer sem bila sama s sabo in uživala.
V času epidemije sem spoznala, da sam sabo biti je lepo, da me omejitev stikov s sinom ni vrglo iz tira, ampak sem sama pri sebi že toliko močna, da si razložila, da je tako najboljše, bilo mi je zelo težko in sem bila zelo žalostna ampak sem šla skoz to z dvignjeno glavo.

Hvaležna sem, da so mi dovolili ostati sami v reintegraciji, kajti to je bilo zame zelo terapevtsko.
Še enkrat Hvala!

Jaz zmorem!