Osamljenost mladih
07.10.2020
Ljudje se pogosto sramujejo osamljenosti in jo skrivajo pred drugimi. Izberejo molk tudi takrat, ko se imajo s kom pogovoriti, ker ne želijo drugih ljudi »obremenjevati«.
Osamljenost je lahko zelo neprijetna, vendar ni ne čudaška ne mistična emocija. Pomembno je, da na čustvo osamljenosti gledamo kot normalen pojav, ker se z njo srečujemo tekom življenja in nam se lahko zgodi kadar koli. V določenih situacijah, kot so izgube, izključenost iz družbe in izoliranost je osamljenost toliko bolj prisotna. Tolmačenje osamljenosti kot slabosti posameznika pripomore k njenemu nesprejemanju in ustvarjanju izkrivljenje slike v družbi kako je posameznik, ki se počuti osamljeno, šibek. Osamljena in žalostna oseba čuti družbeni pritisk in verjetnost, da ne bo razumljena in sprejeta kot takšna zaradi česa prikriva svoje notranje počutje.
Globalizacija, tehnološki napredek in doba interneta so prinesli s saboj izgubo stika s sabo in z drugimi, pomanjkanje fizičnega kontakta in komunikacije »iz oči v oči«. Mladostniki imajo nerealne predstave o življenju, individualistično so naravnani, tekmujejo drug z drugim namesto da sodelujejo. Dostopnost površnih vsebin, plitva zadovoljstva in »instant« sreča imajo za posledico odtujenost.
Mladostniki niso naučeni, da sprejmejo osamljenost kot eno izmed čustev o katerem se lahko pogovarja, čeprav je neprijetno in nelagodno. Prepuščeni so sami sebi, ker je premalo učnih vsebin posvečenih njihovemu spoznavanju samih sebe, čustev, potreb in meja. Namesto, da bi se ukvarjali s spoznavanjem svojega mentalnega sklopa, veliko časa in energije zapravijo na razvoj obrambnih mehanizmov, ki peljejo v melanholijo, depresijo, apatičnost, razdražljivost in druge patološke spremembe. Kopičijo nezadovoljstvo in nepredelana čustva, da ne bi bili stigmatizirani in zavrženi. Mladostniki niso pripravljeni govoriti o osamljenosti, ker ne dobijo ustrezne pomoči. Nezaupanje v druge ljudi in svet okrog sebe naraste do te mere, da se na koncu sprijaznijo s tem, da za njih ni pomoči in naprej trpijo v sebi.
Povsem je normalno, da se včasih počutimo osamljeno in takrat lahko postanemo zelo kreativni, ker smo odločeni, da želimo razrešiti določene težave, znebiti se pritiska in izboriti si pozitivne spremembe. Osamljenost lahko postane resen problem in pelje v bolezen, če je dolgotrajna, stalno prisotna. Način, da se človek preneha slabo počutiti je, da prizna sebi in svoji okolici, da je osamljen in da potrebuje pomoč drugih ljudi - če je osamljenost huda, tudi strokovno pomoč.
Za pogovor o osamljenosti kot pomembni temi je potrebno narediti prostor v šolah, zdravstvu in medijih. Z normalizacijo in sprejemanjem osamljenosti se lahko ustvari kultura, v kateri se bodo mladostniki počutili dovolj sproščene, varne in sprejete, da lahko govorijo o njej in o tem kako jo doživljajo. Doživljajo jo kot občutek nesprejetosti in žalosti, samote tudi takrat, ko so drugi ljudje prisotni, pomanjkanje oseb s katerimi bi se družili, odtujenost in izolacijo.
Načini s katerimi se osamljenost lahko premaga so: prostovoljno delo, dobrososedska pomoč, živali, iskanje hobija, rekreacija ali šport, kreativnost na področju umetnosti (branje knjig, gledanje filmov, poslušanje glasbe, risanje, slikanje, ...), pogovor pri strokovnjaku in vključitev v skupino s podobnimi težavami. Osamljenost zahteva napor in vztrajno ukvarjanje s sabo v smislu iskanja vzrokov in poskusov posameznika, da razume samega sebe in poišče načine, ki mu bodo pomagali, da se ponovno počuti zadovoljno in povezano s drugimi.
