Bistveno je, da človek ne ostane sam s težavo

03.05.2018

Kdaj je čas, da starši poiščejo pomoč?

Pogosto je prvi korak najtežji – priznati si, da je težava postala tako velika, da je sami več ne zmoremo rešiti. Če začutimo, da je nekaj narobe, in če se občutek večkrat ponovi, je to lahko razlog za iskanje pomoči. Starši sicer neredko upajo, da bo čas spremenil določene stvari na bolje, da ne bodo potrebovali pomoči od zunaj, ampak ko gredo stvari predaleč, se obrnejo na nas. Vsaka oseba, ki začuti, da ima določene težave, lahko vedno pokliče, z njo se pogovorimo in ocenimo, kako velika je težava. Vedno obstajajo možnosti za pomoč, za nas je bistveno, da človek ne ostane sam s težavo. Obstajajo primeri, ko se določene skrbi in dvomi razrešijo že po telefonu, kdaj pa je potrebnega precej več časa in pogovorov, da se stvari postavijo nazaj na prave tirnice.

Običajno so starši tisti, ki najprej pridejo k nam na pogovor in oni so pomembna osnova, da se sodelovanje z mladostnikom sploh razvije. Težko je pričakovati, da bo mladostnik, star 15 ali 17 let, sam prepoznal vse svoje težave oz. da jih bo sploh imenoval kot težave. Vstopna točka so praviloma starši, in mi, svetovalni delavci, ki mladostnika spodbudimo, da sprejme pomoč. Ko pride vsa družina, izvedemo spoznavni pogovor, pridobimo osnovne podatke o družini in se dogovorimo o poteku sodelovanja. Po nekaj srečanjih vidimo, kje so težave v določeni družini, in proces sprememb se začne.

Zasvojenost je stvar celotne družine.

Zasvojenost je družinski problem, zato to ni samo stvar mladostnika, ampak cele družine – starši hodijo na skupino za starše, kjer imajo priložnost, da govorijo o sebi, kaj se njim dogaja, kako se oni soočajo s situacijo ... Vsak udeleženec našega programa ima svoj prostor, ki je namenjen temu, da dela predvsem na sebi in na odnosu s svojimi družinskimi člani, ki sodelujejo v programu. To je zelo pomembno, ker je v naši družbi zasvojenost še vedno stigmatizirana.

Spoštovanje osebe je osnova našega dela.

Naša naloga je, da opazujemo, spremljamo in smo njihovo ogledalo, ampak jim hkrati povemo, da ima vsak človek v sebi moč, da spremeni svojo življenjsko situacijo. Če te moči ne čuti, ga naučimo, kako do nje priti. Morda so jo na neki točki življenja izgubili ali pa je niti ne prepoznajo. Staršem vedno jasno povemo, da njihovega otroka ne moremo rešiti, lahko pa mu pomagamo, da reši samega sebe, verjamemo v njegov potencial, mu pomagamo spoznati, da ima določene talente. Osnova spoštovanja je, da človeku ne jemljemo njegove moči, a hkrati nismo njegova bergla. Vse, kar človek potrebuje, že ima v sebi. Ene stvari je treba malo popraviti, druge zamenjati, nekatere pa zgraditi.

Naši možgani rabijo bližino.

Pri bolj kompleksni problematiki so starši pogosto že povsem obupani. Takrat je pomembno, da ima delavec moč, da staršem, ki so na tleh, ponudi roko, in jim da jim da možnost, da govorijo o svojih občutkih. Ko se malo umirijo, pa lahko začnemo z vprašanjem, kaj vse je bilo narejeno in kakšne možnosti še obstajajo. Ni družine, ki je prišla sem, in poskušala nekaj narediti glede svojih težav, brez da bi prišlo do premika oziroma koraka naprej. To je nemogoče. Človeška energija, ki jo dajemo drug drugemu, je največ kar imamo. S tem se ne moreta primerjati ne droga ne sedenje za računalnikom, ker naši možgani rabijo bližino. Obstaja naravna potreba po pripadnosti, pristnosti, toplini. Pogled v oči, nasmeh, objem, tega ne more nič zamenjati. Ravno tako je z mladostniki in starši. Oni so lahko brez moči, mladostnik tudi, svetovalni delavec pa ne. Slednji mora videti izhod. Če se oni zlomijo, smo mi tukaj za njih, da se postavijo. Če se delavec ne počuti močnega, išče podporo drugega sodelavca. Biti moramo usposobljeni, da zdržimo pritiske. Smo kot umetniki, ti oblikujejo svojo sliko, mi pa oblikujemo človeka.

Jadranka Ivanković, vodja Programa za otroke in mladostnike