Iskrenost v odnosu do mladostnika je pri svetovalnem delu ključna

25.05.2018

Redna obravnava je najbolj učinkovita.

Z mladostnikom se pri nas dobivamo enkrat na teden, saj smo ugotovili, da je redna obravnava v nekem krajšem časovnem obdobju najbolj učinkovita. Zakaj? Ker se mladostniku v enem tednu zgodi toliko stvari, kot se nam odraslim v pol leta. Pomembno je, da je svetovalni delavec na tekočem, spremlja mladostnikovo razpoloženje, čustveno stanje, njegova doživetja, misli, dogodke, stiske – tako z njim plava in ga usmerja. Mladostnik hodi k nam enkrat tedensko na individualni pogovor in enkrat tedensko na skupino za mladostnike, dvakrat mesečno pa organiziramo tudi različne aktivnosti. Največja frustracija za mladega človeka je, da nima stika s svojimi vrstniki, zato jim v okviru programa omogočamo tudi druženje in smo mnenja, da je pomembno, da ostanejo vpeti v šolski sistem.

Pri delu z mladostniki je izjemno pomembno zaupanje, ki si ga je treba zgraditi. Iskrena sem že takoj na prvem pogovoru. Prva in osnovna stvar je, da drug drugega spoštujeva. Mladostnika prosim, naj mi da priložnost, čeprav me ne pozna in mi ne more zaupati. Če si takoj sestavi neko sliko, kakšna naj bi bila, če se zapre, bova težko karkoli naredila oziroma dosegla. Kar pa pomaga do tega zaupanja je, da je svetovalni delavec to, kar je. Se pravi, da ponudi mladostniku občutek varnosti, da je tukaj za njega, da ni samo strokovna oseba, ampak je v prvi vrsti človek. In da je v tem odnosu iskren. Ljudje hitro zaznajo, kdaj smo pristni. Da stojimo za tem, kar mislimo, doživljamo in izražamo. Čutijo, če je to resnično, če prihaja iz globine duše ali je zaigrano. Čustva sreče ali žalosti se ne da zaigrati. Zaupanje se vedno ustvarja na osnovi pristnosti. Osnova je stik, ustvarjanje prostora, v katerem se oba dobro počutiva. Če se mladostnik pri nas nauči zaupati, dobi izkušnjo, da ko bo jutri naredil nekaj narobe, bo vedel, da ni treba pred tem bežati, ampak da lahko uspešno razreši svojo težavo, da ji je kos, in zato se ne bo počutil manjvrednega. Vsakemu izmed nas je najtežje pogledati v svoje napake, biti to, kar smo. Govoriti je zelo enostavno, ampak v praksi je to težko. Vsi imamo točke, kjer smo močni, pa tudi mesta, kjer nismo. Mlade učimo kako s tem ravnati.

Pametovanje nikoli ni pot do rešitve, dialog pa je.

Mladostnikom, s katerimi delam, ne solim pameti, saj bom, če človeka spoštujem, spoštovala tudi njegove odločitve, ki se meni ne zdijo najboljše. Kljub temu pa je koristno, če mladostnik sliši še kakšno drugo mnenje - nekoč, morda čez leto ali pet, se bo spomnil, kaj mu je nekdo želel povedati. Tudi ko se mladostnik obnaša, kot da nas ne potrebuje, je pomembno, da vemo, da nas zelo potrebuje, samo pomembno je, kako bomo pristopili. Ne silimo v njegov prostor, omogočimo mu, da se počuti kot da zmore in da lahko obvladuje svoje življenje. Pogovarjajmo se z njim. Določene meje in pravila je treba postaviti, ampak hkrati mu je treba dati možnost, da postane enakopraven sogovornik. Povejmo svoje mnenje, potem pa ga vprašajmo, kaj on misli o tem. Ni nujno, da je moje mnenje vedno najboljše za mladostnika. Ves čas je treba preverjati, kako na situacijo gleda on, in tudi ni narobe, če stvari vidimo drugače, ali pa ne vidimo rešitve. Spoštovati je treba različna stališča – mladostnik ima morda svojo pot, ki jo mi vidimo kot neproduktivno, a se lahko izkaže, da je zanj prava.

Mladostnik je v primerjavi z odraslo osebo bolj elastičen, dovzeten za spremembe, ker je še vedno v procesu dozorevanja in razvoja. Nima še tako zgrajenih in ukoreninjenih vzorcev razmišljanja kot odrasli. Odrasli se sicer tudi razvijamo, a že imamo določene korenine, in te je težko iztrgati, preusmeriti oziroma se naučiti odzivati drugače. Mladostniki vpijajo svet bolj živo kot mi, ker mi z leti otopimo, določenih stvari ne opazimo, medtem ko je njim vse novo in zanimivo. Vsak človek je v življenju mladostnika pomemben. Čeprav gre samo za enkratno izkušnjo, lahko mladostnik zase iz nje nekaj potegne.

Jadranka Ivanković, vodja Programa za otroke in mladostnike