Za življenje je potrebnega več poguma kot za smrt

Za življenje je potrebnega več poguma kot za smrt

10.09.2021

Soditi o moralnosti samomora in o tem, ali je živeti posameznikova pravica in darilo ali dolžnost in
breme, se mi zdi brezplodno početje. Prav tako bi posameznikovo življenje težko definirali kot
izključno njegovo lastnino, s katero lahko razpolaga, kakor se mu pač zazdi, saj s tem, ko ga konča,
njegovo trpljenje in bolečine ne umrejo z njim, ampak se prenesejo na svojce in ljubljene umrlega.

Že Seneca, Albert Camus in številni drugi so ugotavljali, da je za življenje potrebnega več poguma kot
za smrt. In včasih se človek znajde na točki, ko se mu vloženi pogum ne zdi več poplačan. Morda si
ljubljen, morda ljudi iskreno skrbi zate, razumejo pa ne. Čakaš in čakaš in čakaš, moliš in prosiš za
znamenje, iskro upanja in optimizma, da se bodo stvari končno začele obračati na bolje, a se pogrezaš
le globlje in globlje v kot svinec težko temo. Ker preteklosti iz življenja ne moremo iztrgati kot strani iz
knjige, se zdi najlažje – celo edino smotrno – zažgati celo knjigo.

Ko dosežeš to točko, ko ti ni več mar, si pusti preložiti odgovornost odločanja o lastnem življenju v
roke nekoga drugega. Prosi za pomoč! Morda se ti tvoje življenje ne zdi več vredno, ampak vedi, da se
bo vedno, VEDNO našel nekdo, ki bo prepoznal njegovo vrednost in se boril zanj.

Odpočij si za trenutek. Zadihaj. Daleč si prišel, živel si težko življenje – zaslužiš si, da za hip prevzame
vajeti nekdo drug, ki mu je mar, ki si zate želi življenja. Pomoč ti je na voljo, le zberi tiste zadnje
drobce poguma, ki so ti ostali po številnih bitkah, in prosi zanjo.

Sprejmi to temo, te nevihte, ta ubijajoča čustva, ki te utapljajo in dušijo – do zdaj ti je najbrž že jasno,
da ne bodo kar izginila. A ne pusti si soočiti se z njimi sam. Ker ti ni treba. Ker si tako daleč in tako
dolgo prepotoval sam. Ker premoreš dovolj poguma, da z zadnjimi izdihljaji storiš še najtežje –
priznaš, da sam ne zmoreš več.

In pomagali ti bomo.