Nikomur ni lahko v izolaciji, še posebej ne mladim

03.11.2021

Pred zdravstveno krizo je bilo življenje mladih bilo izpolnjeno z druženjem, gibanjem in dotikom. Obstajali sta rutina in predvidljivost vsakdana, ki sta omogočali jasen okvir varnosti. Mladostniki so hodili v šolo, na krožke, treninge in kulturne dogodke. Življenje se jim je obrnilo čez noč - v spremenjenih pogojih, v posebej občutljivem obdobju, v katerem se razvijajo na vseh nivojih in zaradi tega predstavljajo ranljivo populacijo.

Naenkrat je stik v živo postal bolj izjema kot pravilo. Niso imeli možnosti opazovati drug drugega v spontani interakciji in se na ta način učiti socialnih veščin, komunikacije in medsebojnih odnosov. Zmanjkalo je spoznavanje, odraščanje z vrstniki in socializacija v smislu sodelovanja, tekmovanja, reševanja konfliktov. Mladostniki se učijo tudi iz besed, veliko bolj pa iz dejanj in izkušenj za katere so bili prikrajšani. Redko so imeli možnost preživljati čas skupaj na način, da se lahko objamejo, rokujejo in sedijo/hodijo drug zraven drugega brez razmišljanja o medsebojni razdalji. Bližina drugih ljudi in dotik mladostnikom v največji meri pomenita sprostitev, zabavo, empatijo, zaupanje in povezanost. Pomanjkljivost tega negativno vpliva na zadovoljstvo in blagostanje mladih kar lahko negativno vpliva na njihovo telesno in mentalno zdravje.

Novonastala situacija je postala zahtevna predvsem za mladostnike, ki so že imeli težave v odraščanju, družini in šoli. V našem Programu za otroke in mladostnike smo zaznali porast števila rizičnih vedenj, čustvene in osebnostne težave v povezavi z občutki osamljenosti, nepovezanosti, praznine in dolgočasja. Določeno število mladostnikov in njihovih družin je poiskalo pomoč pri zdravnikih, psihiatrih in psihoterapevtih zaradi depresije, anksioznosti, paničnih napadov in nespečnosti. Na račun tega se je predpisuje medikamentozno terapijo. Bilo je več urgentnih in kriznih situacij v povezavi z zlorabo alkohola in drugih PAS, psihotičnim in samopoškodbenim vedenjem, nasiljem v družini in nemotiviranostjo za šolo preko spletnih aplikacij (neopravičene ure, slabe ocene, izpad iz šolskega sistema). Mladostniki in njihovi starši, ki so v obravnavi, pogosteje iščejo pomoč in njihove težave so dodatno poglobljene. V času izolacijskih ukrepov je omejenost gibanja in druženja, zaprtost dijaških domov, šol, športnih klubov in majhna ponudba del preko študentskega servisa marsikateri družini zaprla alternativne možnosti pomoči s katerimi bi se njihove težave prerazporedile in bolj ustrezno reševale.

»Karantenski« generaciji mladostnikov se je svet ustavil. En del svojega življenja so preživeli v izolaciji in na distanci z masko. Družili so se in se učili preko telefona in računalnika. Stisnjeni med izzivi mladostništva in globalno zdravstveno krizo so se znašli v nepredvidljivem in kaotičnem položaju. Potrebovali so čas, da se navadijo na novonastalo situacijo, da se organizirajo in premislijo o konstruktivnih načinih zapolnjevanja svojega časa in porabe svoje mladostniške energije.

Ne glede na to kakšni so časi, zreli, dosledni, odgovorni, emocionalno odprti in dostopni odrasli, ki so pozorni do mladostnikov v svojem okolju in so jim pripravljeni pomagati, jih podpreti in zaščititi, ko jo potrebujejo, s tem lahko zmanjšajo emocionalno bolečino in stisko mladostnikov in jim pomagajo da svoje težave prerastejo. Na ta način imajo mladostniki večje možnosti, da zakorakajo pogumno naprej v odraščanje z občutkom lastne vrednosti.