ZGODBE UPORABNIKOV: UJETA

28.02.2022

Bila sem ujeta. Ujeta v krog zasvojenosti. Vsi dnevi so bili enaki: »Imam dovolj tablet za cel dan?«, »Kaj pa jutri? Komu naj še rečem za tablete?«.

Zvečer sem večkrat premišljevala in naredila načrt in se odločila, da jutri pa ne bom vzela nič. Seveda, ko sem se zbudila, je ta načrt šel v pozabo. Leta in leta. Odnosi doma so se spremenili v katastrofo, da o prijateljih raje ne govorim...

Bilo je dovolj. Na srečo je prišel dan, ko sem zaradi določenih okoliščin doma končno spoznala, da to nisem jaz. Nikakor. Bilo je težko, ampak nek glas mi je govoril, da je dovolj, da to moram storiti in se za nekaj časa umakniti v okolje, kjer mi bodo pomagali.

Ko sem se prvi dan na psihiatriji zvečer ulegla, me je zadelo. Nikoli si nisem mislila, da bom ujeta. Sledil je jok in jok in ogromno občutkov krivde. Začela sem pod nadzorom nižati tablete proti bolečinam. 15, 14, 12, 11... Iz tedna v teden jih je bilo manj na dan. Večkrat se vprašam, katera naslednja tableta bi bila preveč za moje telo. Med nižanjem sem bila pod nadzorom zaradi epileptičnih napadov in misli, ki pa se jih, na mojo srečo ne spomnim. Po besedah drugih je bilo menda zelo hudo. Ko sem po dolgi borbi le prišla na 0 se je zame šele začelo.

Pošast v možganih ni in ni hotela na spanje. Koncentracije ni bilo, da tresenja, potenja, glavobolov in bruhanja niti ne omenjam. Kdaj bo dan, ko se bom počutila bolje? Tedni in tedni in nato meseci. Spomnim se, da sem bila na delovni terapiji, ko se mi je zazdelo, da nekakšna lučka upanja za boljše počutje pa je le zasvetila. Iz dneva v dan se še vedno opiram na tisto lučko in sem tu. Živim.

Se je bilo vredno ujeti?

Ni.