Majhne spremembe pri starših, velike spremembe pri mladostnikih

09.07.2018

Skupina za starše v Programu za otroke in mladostnike poteka enkrat tedensko v popoldanskem času. Naš namen je, da se starši v skupini počutijo varne in sproščene, da lahko govorijo o svojih stiskah. To je prostor v katerem si lahko poiščejo pomoč in podporo ljudi, ki imajo podobne težave, kar jim da občutek, da niso sami s problemom, in to že samo po sebi pomaga. Za starše je pomembno, da se počutijo sprejete in slišane, saj se v širši družbi velikokrat bojijo stigmatizacije.

Osrednje teme skupin za starše so postavljanje meja, prevzemanje odgovornosti, spodbujanje odprte komunikacije, predvsem pa je pomembno, da staršem nudimo sočutje in oporo. Na skupini starši največkrat izpostavijo, da so se v neki situaciji izgubili in da ne vedo kako reagirati. Mi jim lahko ponudimo nekatere usmeritve, vendar se zavedamo, da je vsak mladostnik in starš drugačen, zato je potrebno dobro poznavanje družine, da bi razumeli njihovo dinamiko in jim tudi dobro svetovali. Strokovni delavci imamo pri tem vlogo ozaveščanja, vodenja, »ogledala«.

Velikokrat se soočamo s situacijo, da si starši želijo sodelovati s programom, njihovi mladostniki pa ne. Zato staršem svetujemo, da se vseeno vključijo in že s tem dajo svojemu mladostniku sporočilo, da jim ni vseeno zanj in da si želijo narediti pozitivne spremembe.

In kaj skupina pomeni staršem?

»Brez strahu, sramu, občutka krivde lahko deliš vse skrbi, žalost, jezo in razočaranja z drugimi starši. Dobiš občutek, da je nekomu mar, in da ko ne veš več kam še po pomoč, so tukaj strokovni delavci, ki dajejo vse od sebe. Zanje besedna zveza »ne da se« ni sprejemljiva. Nenazadnje: UPANJE na drugačno, boljšo prihodnost.«

»Na skupino prihajam rada, ker si olajšam dušo. Je varen prostor, kjer lahko podelim kaj se skriva za mojimi štirimi stenami. Prav tako rada podelim vesele trenutke, kakor rada slišim o pozitivnih spremembah pri ostalih mladostnikih. Tukaj je krog prijetnih ljudi, ki drug drugega razumemo, bodrimo, tolažimo, drug za drugega držimo pesti.«

»Kmalu po vključitvi v skupino sem slišala zgodbo mame in njene hčerke. Šli sta skozi težke trenutke, situacija podobna moji. Močan vtis name pa je name naredil zaključek te zgodbe - danes je dekle prijetna, odgovorna mlada ženska, ki se s svojo mamo lepo razume. Močno sem začela verjela, da bo tudi pri meni na koncu vse dobro.«

 

Iz druge perspektive

»Staršem je zelo pomembno, da s težavo ne ostanejo sami. Skupina jim omogoča, da uvidijo, da se situacija lahko izboljša. Sama menim, da je zelo pomembno, da smo strokovni delavci pozorni na dinamiko skupine in poskrbimo, da ima vsak od staršev svoj čas in prostor, da pove kar bi želel. Na koncu bodo starši vedno izhajali iz sebe. Na skupini dobijo možnost, da slišijo druge izkušnje in se iz tega nekaj naučijo. Pomembno je, da starši pridejo na skupino z zavedanjem, da bosta za spremembe potrebni vztrajnost in volja.
Staršem bi resnično priporočala, da poiščejo pomoč čimprej! Tisti občutek, ki ga imate, da nekaj ni v redu, je ponavadi pravi. Zato ukrepajte takrat, saj je reševanje situacije tako lažje in s tem boste naredili pomemben korak zase in za svojega mladostnika.

Kot delavka pri nekaterih starših velikokrat dobim občutek, da komaj čakajo, da bodo povedali kaj se jim dogaja. To me veseli, saj to pomeni, da se v skupini počutijo varno. V skupini med starši čutim veliko sočutja in empatije, med sabo si nudijo oporo, predvsem pa lahko o svojih problemih spregovorijo odprto, brez da bi jih kdo obsojal.«

Ane-Marie Gačnik, univ. dipl. psih.

Od staršev za starše

Starše, ki obiskujejo naš program, smo povprašali, kaj bi želeli sporočiti tistim, ki so ugotovili, da so njihove družinske razmere ušle izpod nadzora in ne vedo več kako naprej.

»Da ne more ničesar izgubiti, če poišče pomoč. Pridobi lahko le razumevanje, podporo, slišanost, anonimnost, angažiranje strokovnih delavcev v največji možni meri. Da vse poteka ob vzajemnem sodelovanju: strokovni delavec – starši – otrok.«

»Naj zaupa, da se stvari lahko naredijo, da pa je to dolgoročen proces in da je potrebno veliko potrpežljivosti in zaupanja.«

»Ob pogovorih z ostalimi starši nekako lažje uvidiš napake, ki si jih zaradi čustvene vpletenosti, v domačem okolju počel.«

»Na skupini sem dobil veliko koristnih podatkov in napotkov na kaj biti pozoren, o možnostih za pomoč, predvsem pa strokovno psihološko podporo in podporo drugih staršev. O tej temi se je težko pogovarjati z nekom, ki nima izkušenj.«

»Starši nismo pripravljeni na težave, ki jih najstništvo prinese in zato ne znamo dovolj hitro prepoznati nekih opozorilnih znakov. Kdaj je neko obnašanje posledica zdravega najstniškega uporništva, od kje naprej pa gre že za neko vedenjsko težavo, neki odklonilni vzorec?«

»Začeti moramo pri sebi. Ko se spreminjamo mi, se spreminjajo tudi mladostniki. Nič na hitro, še manj na silo. Umirimo sebe, razmislimo kaj je za nas sprejemljivo in to sporočimo mladostniku. Postavimo jasne meje z jasnimi posledicami kršitve in se tega držimo, četudi se nam bo ob tem trgalo srce. Ne pozabimo, da smo mi vzor otroku, ne počnimo nekaj, kar ne želimo, da počne naš otrok.«