Popotnica

27.07.2018

Premišljujem in premišljujem kako naj sploh začnem ta sestavek. Toliko najrazličnejših misli in občutkov se mi poraja, da ne najdem pravih besed, ki bi lahko vse to združno in dovolj bogato opisale. Preveč je vsega. Zato sem se odločila, da združim več zapisov svojega abstinenčnega dnevnika oziroma svoje knjige, ki sem jo pisala med 25. 6. 2017 in 3. 7. 2017, ko mi je uspelo abstinirati za 9 dni.

Takrat sem bila v drugačnih stanjih, drugače sem razmišljala, tok misli se je razlikoval od tega, ki me spremlja to sekundo, ko moji prsti svobodno plešejo po računalniški tipkovnici, podobno kot po črnih in belih tipkah. Tako ne bo tukaj samo ta del mene z vsemi mislimi in z vso dušo ampak še vsi tisti, ki so me sem v Društvo Projekt Človek tudi pripeljali. In ti so najbolj pristni.

 

...Jaz se tako sovražim. Sovražim to, da sem kadarkoli zapadla v odvisnost. Sovražim vse kar sploh je mogoče...

...Ne spomnim se več dneva, ko sem se prvič zavrtela in odplavala v svet neskončnosti in miline. Ko sem brezskrbno zaplavala v oblak miru in je moja duša izkusila nekaj tako drugačnega, kakor še nikoli do takrat. Ko me je glasba omamno ponesla v vzporedni svet v vesolju in sem se težko vrnila nazaj na Zemljo. Ali pa ni bilo težko, pa si samo nisem želela. Ne vem. Ne morem se več spomnit, ker sem svojo dušo tako globoko zakopala, da je sedaj več ne najdem. Ne najdem več svoje energije, tiste bitnosti, katera daje človeku magične iskre v očeh, katera ga z dnevom v dan spominja, da je živ in vreden življenja. S katero se zbudi in odide spat. Sem preprosto samo prazno telo z organi, pa še ti počasi ugašajo...

...Telo jo je enostavno začelo zavračat, začelo je zavračat mojo blažilo za bolečino, mojo drogo. Noče je več. In to mi je grozno, ampak razumem, še predobro razumem kako je to ko preprosto ne zmoreš več. Zato sem se odločila, da neham živet v svetu, ki ne obstaja. In po nekaj urah tega resničnega življenja mi je prav bedno, res mi je bedno, ker je vse sivo, brez smisla. V mojem vzporednem življenju pa ne le, da je bilo vse pisano, bilo je tako bleščeče pisano, da te je lepota bodla v oči in te tako omamila, da sem zadnji 2 leti večino časa preživela samo v tem svetu. Fizično sem bila prisotna doma, v šoli, na ulici, psihično pa že zdavnaj ne več. Bila sem kot živi mrlič...

...Biti odvisen pomeni hlastati po zraku, medtem ko te nekaj tako močnega vleče pod morsko gladino. Droga nam omogoča, da ne potonemo. Vendar nas tudi iz vode ne reši. Takšni smo odvisniki. V bistvu bi rekla, da je to zelo groba beseda. Namesto besede odvisniki bi raje uporabila besedo popotniki. Ja, mi smo popotniki, ki s seboj nosimo svoje življenje. Sami ga že zdavnaj nimamo več, saj z dnevom v dan počasi umira še tista zadnja svetla življenjska energija, ki nam daje bitnost in smo jo včasih imeli. Zato počasi umremo. Naše telo nas nosi in je živo, odznotraj pa vse samo še gnije od žalosti in obupa...

...Nismo norci, smo samo ljudje, ki smo izgubili stik sami s seboj, ljudje, ki smo izgubili stik z drugimi, ljudje, ki si želimo samo biti ljubljeni. Ljudje, ki smo pozabili in se ne čutimo dovolj vredne, da bi si poiskali prostor pod soncem, ki bi bil samo naš...

...Vrtela sem se lahko ure in ure in risala svoje rožnato življenje ter počasi korak za korakom pozabljala na resničnega. En obrat in že sanjam, še en in sem že globje v sanjah, oči imam odprte in gledam, vendar ne tega kar vidim, ampak to kar sem si želela videti. Po parih obratih sem že tako omamljena, da ne čutim več notranje bolečine, ker je na njeno mesto prišlo umetno ustvarjeno veselje in sreča. Kar naenkrat sem iz žalosti postala srečna. Še en obrat in še bolj sem oddaljena od same sebe...

...Postopoma sem postajala nekdo drug, oseba s katero sem počasi začela živeti. Ne bom rekla, da mi je bila všeč, ravno nasprotno, nisem je marala in težko sem se navadila nanjo. Postala sem siva miška, ki se je začela izogibati svetu, izogibati ljudem, ki se ni cenila, ki se je želela samo vrteti in živeti v drugem svetu, nevedoč, da tudi tam že zdavnaj nima več kontrole nad sabo...

A.K.R.