Popotnica - 2. del

03.08.2018

...Občutek, ki sem ga čutila mi je bil zelo všeč. Prijetno, nežno a močno hkrati...

...Nikoli ni bilo dovolj, da sem samo gola ležala v postelji in se občudovala. Kot, da si nikoli nisem vzela dovolj časa, kot da si ga nisem želela najti, kot da nisem imela prave volje. Ne vem zakaj je tako, ampak verjetno zaradi tega, ker ko sem začela vzporedno živeti drugo, boljše življenje, in ko s tem zdajšnjim na nobenem področju nisem bila več zadovoljna, se je kot rezultat poznalo tudi to, da počasi nisem mogla več čutiti ne svoje duše, ne telesa...

... Ampak potem, ko sem se še želela dotakniti se je vse spremenilo. Plamen ognja, ki se je počasi stopnjeval in postajal vse večji in močnejši je v hipu telesnega stika ugasnil...

...Spomnim se, da sem se nenehno skrivala, da me nebi kdo opazil...

...Želim si samo čutit. Brez prisile, brez pričakovanj kaj bo in kaj ne. Želim samo čutit tukaj in zdaj, in z vsem bom zadovoljna...

...Še preden sem se dodobra zavedala sem začela rjovet in kričat. To so bili kriki tiste notranje bolečine, ki ni bila nikoli razčiščena niti prepoznana. Bila je shranjena nekje globoko v mojem želodcu, v moji podzavesti in čakala na trenutek, ko bo dobila možnost, da se pojavi v vsej svoji veličini ter preplavi moje glasilke. Krikom so se počasi pridružile solze...

...Večer je, ura je odbila deset, lesketajoče se zvezde skupaj z oblaki svobodno jadrajo po širnem nebu. Vse se pripravlja na mirno noč. Tudi jaz. Počasi in previdno ujamem drobec duše v katerem se skriva moja ženska energija, moja seksualnost, s katero sem danes zopet prišla v stik, ga nežno položim v svoj kovček in se odpravim po poti naprej...

... Prestrašijo me ljudje, ki se imajo za vzvišene in arogantne, ker se zavedam, da me nikoli ne bodo obravnavali kot sebi enako in kot enakovrednega sočloveka, zato v stiku z njimi moj glas postane plašen in boječ...

...Glasba me popolnoma prevzame. Ona je bila prva, ki me je popeljala in mi pokazala drug svet. Z njo sem se najprej začela vrtet, poslušala sem jo ves čas. Sedaj, ko sem velika in imam končano višjo glasbeno šolo ter igram zahtevne pesmi Chopina ali Mozarta uživam v prav vsakem tonu, ki ga ustvari ta prečudoviti inštrument. Vsak ton si želim zaigrati popolno. S pravo barvo, tiho ali glasno, odvisno kaj je potrebno, z občutkom in čustvi ter s premikanjem telesa. Pianisti med igranjem tako uživamo, da se nezavedno naš zgornji del trupa začne v obliki jajca zibati gor in dol. In tako poješ in plešeš z notami...

...Vedno sem imela v sebi neko posebno energijo, nek poseben sijaj, vedno ko sem se prikazala v kakšnem prostoru sem bila ljudem čarobna, še posebaj sem se izkazovala v vodenju najrazličnejših prireditev. Bila sem res najboljša. Pa ne želim se hvaliti ampak vsak človek more imeti občutek in se zavedati na katerem področju je res dober. Na vsako prireditev ali proslavo sem se skrbno pripravila, vse uredila, zvadila in na koncu opravila z odliko. Moja magičnost in poetični glas sta ljudi začarala. Tudi jaz sem neskončno uživala v tem. Vse dokler nisem prišla v gimnazijo in so me tam tiha ustrahovanja profesorjev in čudenje sošolcev in sošolk nad mano tako potolkla, da sem to iskro zakopala nekam globoko v sebe in si je ne upam več dati na plan...

...Ko sem bila majhna sem bila žalostna, ko so mi drugi rekli, da sem drugačna. Danes to sprejmem kot kompliment...

A.K.R.