Popotnica - 3. del

10.08.2018

 ...Odkar sem se zbudila se mi po mislih vrti (podi-to sem naknadno dodala, verjetno ni naključje zakaj sem nezavedno najprej napisala vrti) samo ena stvar. Kako bi se odšla vrtet in potem se morem vedno znova opomnit, da sem se zmenila sama s sabo in s svojim telesom, da ne bom več. Hodim gor in dol po hiši, malo v kuhinjo, malo na stranišče. Lačna sem ampak se mi ne da pripravit hrane. Oči so težke in zaspane, kljub temu da sem spala 9 ur. Žalostna sem, ker se ne morem zavrtet. Ti možgani so res ena hinavska stvar. Po eni strani so naše največje bogastvo, po drugi pa največje zlo...

...Nikakor se nisem mogla segreti. Sama sebi sem potiho priznala, da mi pravzaprav ni jasno zakaj kar naenkrat to počnem, saj sem imela prej v mislih, da bi šla vadit klavir...

...Zdi se mi, da je med nami družinskimi člani postavljen en tak neviden zid, pregrada, da si ne moremo svobodno izmenjevati čustev. Ne znamo se vzpodbujat, ne znamo se tolažit, ne znamo biti skrbni drug do drugega. V bistvu smo drug z drugim zelo čustveno osorni...

...Nihče me več ni videl. Niti zelo srečne, niti zelo žalostne, niti zelo jezne...

...In tako sem se branila. Branila pred vsem tem čustvenim nasiljem, ki sem ga doživljala kot majhen otrok...

...Ne spomnim se več kolikokrat se je mama na skrivaj zaprla v svojo sobo misleč, da je noben ne vidi, jokala in imela krvavo solzne oči. To me je zelo prizadelo. On pa celi hladnokrven. Velikokrat me je bilo strah za njo, saj se ga je na čase bala. Čudne odnose smo imeli, včasih sta si s sramoto v očeh izmenjala kratek poljub, že drugič pa z nožem tekala drug okoli drugega. Velikokrat me je bilo strah za mamo. Da ji ne bi česa naredil. Ne vem kdaj mi je bolj odleglo. Ko je celi besen odšel na sprehod v hladno noč ali ko smo mi zbežali vstran...

...Mama je jokala, oče je bil besen. Pograbil je nož in odšel v spalnico, se vlegel in si ga dal na svojo stran postelje. Govoril je da jo bo ubil...

...Zelo blago se spomnim tega dogodka. Najbolj mi je ostal v spominu razbit kozarec vina, ki ga je oče iz besa zalučal v kuhinjski pult, nož ki si ga je odnesel v spalnico in zvok hišnega zvonca, ob katerem sem čutila nepopisno olajšanje. To je bilo to. Bila sem v 6. razredu osnovne šole, stara 11 let. In tega si nisem zaslužila...

...Ko sem postajala starejša sem na večino vseh teh dogodkov pozabila, saj sem zadnjih nekaj let svojega očeta častila kot boga mamo pa zaničevala in bila že na meji, da jo začnem sovražiti...

...Preveč dolgo sta me čustveno zlorabljala za svoje izbruhe jeze, nemoči, žalosti in ne vem česa vse...

...Odlagališče odpadkov sem...

...Celotno svoje otroštvo sem bila ujeta v trikotniku. Na eni strani je bila mama, na drugi oče na tretji pa babica in dedek...

...Daleč od oči, daleč od srca. Pa ni tako. Morda je daleč od oči, od srca pa nikoli...

...Povedala sem, da to ni zdrav odnos, če človek sprejema drugega na podlagi tega, kar misli da ve da je, kaže pa vse druga. To je tako kot če bi na mizo dobila gnilo marelico ampak bi jo vseeno pojedla, saj bi si rekla, da jaz vem da so marelice okusne in jih imam rada. Včasih ima katera pač svoje pomanjkljivosti, ki so recimo posledica toče ali napada žuželk. Pa vendar to ni opravičilo, da bi gnilo sadje pojedla. V medsebojnih odnosih pa velikokrat raje požremo gnilobo kot da bi se soočili z izgubo ali spremembami, ki bi jih naše odločitve prinesle...

...Babica in dedek sta zame slaba človeka. Ne vem kaj dobrega sta mi dala. To je bila vedno neka prisilna ljubezen. Nič pristnega...

...Odvisnih odnosov si več ne želim. Prenašala sem jih 18 let. Zdaj mi je tega dovolj. S tem ko začneš s trganjem enih vezi, v mojem primeru z odvisnostjo, se poruši ves sistem. Trajalo bo, da bom vse kar je bilo grdega porušila in trajalo, da bom ponovno zgradila. Ampak po današnjem dnevu, ko bomo vse tri jaz, mama in Anja odšle mirno spat, vem da se to splača...

...Nisem še vedela kako, nisem še odkrila pravega načina. Tukaj ni strogega recepta, kako spet najti samega sebe. Vsak posameznik more odkriti svojo pot...

...Ne znam popolnoma ubesediti kaj se je zgodilo, ampak bila sem tako žalostna, tako psihično in fizično izčrpana, da moje telo ni začelo bruhati ven samo droge ampak tudi besede...

...Tistega dne sem ležala v postelji. Nisem se upala veliko premikati, ker me je vse bolelo. Še vedno sem čutila rahlo stiskanje v prsnem košu, jedla sem male obroke na vsako uro in pol in bila še vedno lačna. Želela sem si, da se to trpljenje preneha...

...Ampak to je to kar v resnici sem. Brez olepševanja. Brez prikrivanja. Brez cenzure. In všeč mi je...

...Mišljenje, da nekdo, ki je odrasel in se imenuje starš, vse ve, je napačno. Ker ni res. Včasih se pokaže, da starši ne znajo najti pravega pristopa, nimajo poguma, enostavno ne znajo. Zato sem prvi korak morala narediti jaz...

A.K.R.