Popotnica - 4. del
17.08.2018
...Zasvojenost je zahrbtna stvar. Posrka te vase, še preden se tega popolnoma zaveš. In takrat ne zmoreš racionalno gledati na svet. Tvoj pogled in misli so deformirane. In tako ne zmoreš videti. Ne zmoreš videti ostalih in tega kar jim s svojim vedenjem povzročaš. Tvoj um je zamegljen. Šele ko stopiš iz tega kroga, ko na celotno stvar pogledaš od zunaj, vidiš koliko škode je bilo storjene. In žal mi je za vse. Res. Iskreno...
...Poleg sebe se počutim obvezana predvsem do nje-do svoje sestre...
...In še imam možnost, da to spremenim. Da bo nekoč njena knjiga napolnjena z drugačno vsebino ter jo bo napisala z iskricami in ne s solzami v očeh...
...Po naravi sem zelo ustvarjalna oseba, zato sem si za svoje zdravljenje ustvarila terapijo, ki je kombinacija vsakodnevnega pisanja knjige in na to temo tudi ustvarjanja...
...Včasih, ko začnem z določenim zapisom mi je na začetku rahlo nejasno kaj želim s tem povedati ... oziroma ne to. Vedno vem kaj želim povedati. Nejasno mi je, kaj mi želi delec duše sporočiti. In ko se to zgodi normalno pišem naprej dokler slika ne postane tako jasna, da se mi delec duše sam izriše in ga lahko tudi ubesedim...
...Ugotovila sem namreč, da me pisanje ne le sprošča in zbistri misli, marveč tudi opogumlja in mi pomaga pri tem, da besede tudi izgovorim. Po eni strani se mi zdi, da deluje kot priprava. Priprava na pogovarjanje o določeni temi, ki je zate težavna in o kateri težko govoriš. Ponavadi, ko se ljudje znajdemo v situacijah, ki so nam neprijetne ali v situacijah, ko bi morali reševati male, še posebaj pa velike probleme velikokrat pozabimo na besede, s katerimi bi povedali in zajeli bistvo tega kar želimo. V trenutku, ko bi morali spregovoriti sem nam v grlu ustvari cmok in vse to kar vemo in si želimo povedati, nekako ne gre in ne gre iz ust. Če pa gre, pa običajno ne v taki obliki in tonu kot bi si želeli. In potem nam je žal. Žal, ker smo zapravili še eno priložnost. Žal, ker nismo bili dovolj pogumni. Žal, ker ne zmoremo ubesediti svojih občutkov. Žal, ker smo morda izrekli kaj takega česar nismo želeli. Žal, ker bi si želeli, da bi se izteklo drugače...
...Sčasoma sem ugotovila, da ko bi se morali v družini pogovoriti o težavah ali problemih preprosto nisem imela, nisem znala ustvariti pravega pristopa, nisem znala zajeti bistva, nisem znala ubesediti svojih čustev in ob koncu pogovora so velikokrat družinski člani od mene dobili povsem napačno sporočilo od tega kar sem resnično želela povedati. In takrat se nisem dobro počutila. Niti oni...
...Ustvarjanje je pomembno zaradi tega, ker pisanje dopolni in celotno sliko naredi bolj jasno. Če bi ostali samo pri besedah bi bilo vse skupaj preveč suhoparno in strokovno. Pisanje je odličen način, da poveš in izraziš svoje občutke, a kljub temu z njim ne moreš doseči popolne sprostitve in izliva čustev, misli, dogodkov ... šele ko to čustvo, misel, dogodek tudi narišeš si jo ali ga popolnoma ozavestil. Tako vizualno kot besedno. In to sta oba spektra. In oba sta tako konkretna kot abstraktna...
...V 3. letniku gimnazije sem prvič sprejela, da mi poiščemo pomoč. Bila sem na točki, ko sem dojela, da se ne bom mogla sama spopasti s to zahrbtno stvarjo imenovano odvisnost...
...Edina stvar, ki sem si jo še želela je, da končno odidem ven iz te ogabne sobe, iz tega prisilnega in nasilnega ozračja. Poleg strahu, čutim v glasu tudi jezo in razočaranje. Poslovimo se. Ponudi nama roko in zaželi vse dobro. Z očetom se odpraviva ven iz stavbe in šele ko stopim na zrak, čutim da lahko ponovno mirno zadiham...
A.K.R.
