Popotnica - 5. del

24.08.2018

In od tukaj naprej se začne moja pot z Društvom Projekt Človek. Ko sedaj pogledam nazaj pridem do zaključka, da sem se z zasvojenostjo borila - in se še borim -15 let. Ja, toliko časa je že minilo odkar je spustila svoje korenine do dna moje duše in začela kopati po njej. Ko se je z vsakim letom postopoma krepila in me na koncu želela sebično pogoltati. Prevzeti nadzor nad mano, nad mojim telesom in dušo. Ko me je potisnila ob zid, vzela dih, da moja volja več ni veljala ter sem bila z vsakim dnem vedno večja sužnja lastnemu telesu. Dolgo časa se tega sploh zavedala nisem. Ko pa je bilo že tako hudo, da so vedno pogosteje sledili dnevi, ko sem bila depresivna in brez volje do življenja, sem se vseeno odločila nekaj spremeniti. Nisem zmogla več sama naprej. Prešibka sem postala. Na začetku sem se bala pomoči. No, v resnici se nisem bala pomoči same. Strah me je bilo občutka razočaranja, izdajstva in ponižanja, ki sem ga bila vajena od ljudi. Moje srce ne bi še enkrat preneslo, da ga nekdo brezčutno zlorabi, potem ko je kot roža odprlo cvetove in dovolilo, da se pogleda v njegovo najglobje in najranljivejše jedro. Ampak po letu in pol sodelovanja v Društvu Projekt Človek lahko prvič v življenju rečem, da mi ni žal. Ni mi žal, da sem še z zadnjim koščkom duše verjela, da morda nekje obstaja nekdo, ki mi lahko pomaga. In me sprejme točno takšno kot sem. Mi pokaže pot iz globine negativnih misli in občutkov, ki so prevzemale mojo dušo in moje telo. Hvaležna sem za to Društvo, saj sem tukaj dobila podporo, čustvovanje ter veliko modrosti in znanja. Hvala za vse!

Svoj prispevek bi rada zaključila z delom svoje knjige, ki je namenjen osebi katero sem tukaj tudi spoznala in katera me je peljala ter me še danes pelje skozi pot ozdravitve. Osebi, ki mi predstavlja prijateljico in modro žensko, za katero sem hvaležna do neba!

Začetek zdravljenja zasvojenosti od vrtenja sem začela v Bistrici ob Dravi. Tam sem spoznala še eno visoko občutljivo osebo in empatinjo Boženo Blanuša, ki mi je bila všeč že od prvega srečanja. Ko sva z očetom prišla na spoznavni pogovor, je znala ustvariti zelo sproščeno in varno vzdušje, kjer sem se lahko sprostila in nisem imela občutka, da sem v karkoli prisiljena. Ni bilo tako hladno in brezčutno. Na začetku smo se pogovarjali o vsem, malo o nama malo o njej. In to mi je bilo zelo všeč. Všeč mi je bilo, da se zaveda, da so pogovori o odvisnosti in vsega kar je povezano z njo težke in ne preveč prijetne zadeve in da ne moremo kar takoj ostro in nemudoma pričeti z vprašanji in odgovori. Vedela je, da mora najprej ustvariti varen prostor in poskrbeti za to, da mi bo čim lažje in bom čim bolj sproščena. Take malenkosti takoj opazim. In jih zelo cenim. Veliko bolj kot karkoli druga, ker to so malenkosti, ki mi sporočajo: Ni mi vseeno zate in želim, da se vsi počutimo dobro. Prva stvar, ki mi je najbolj pomembna pri ljudeh, ki jih v svojem življenju spoznam, še posebaj pri tistih, ki mi bodo nudili kakršnokoli pomoč je to, da začutim, da so čustveni. Če tega ni, bo verjetnost, da se bom z njimi razumela, zelo majhna. In ona je bila. Poleg Božene sem se počutila sprejeto in enakovredno. Nikoli mi ni dajala občutka manjvrednosti. Ena izmed stvari, ki mi je pri njej najbolj všeč je to, da tako precizno izbira besede. Tudi, ko ti postavi kakšno vprašanje, vedno skrbno premisli katere besede bo uporabila in to naredi z velikim občutkom. Ko jo je moja sestra prvič spoznala je rekla, da ji ravno zaradi tega ni bila najbolj všeč. Ker je pri vsem tako previdna in ker se zapiči v vsako besedo. Jaz pa sem ravno to občudovala. Da smo v primeru, ko je bilo potrebno do potankosti analizirali vsako posamezno besedo. To imam rada, ker takrat točno vem, zakaj jo je nekdo izgovoril, s kakšnim namenom in kakšno sporočilo nosi. Vedno sva se lahko pogovarjali o globokih temah in poleg pogovora, sem dobila še ogromno znanja, ki sem ga srkala kot goba in ga kasneje s pridom tudi uporabljala. Bila je topla oseba, s katero sem se veselila sodelovanja. Z očetom sva bila tam dobri dve uri, veliko smo se pogovarjali ter diskutirali in že od prvega srečanja, sem imela občutek, da sem odnesla veliko znanja. Odšla sem zadovoljna in vesela, da sem končno našla osebo, katera mi bo na nežen in čustven način pomagala začeti boj proti odvisnosti.

Od tega, ko sem začela hoditi k njej na pogovore je minilo leto in pol. Ti pogovori so bili ena izmed najlepših stvari, ki sem jih doživela in ena izmed stvari, ki sem se jih resnično zelo veselila. Uživala sem v vsaki sekundi in tam bi lahko sedela vsak dan po ure in ure. Skupaj sva odkrivali moje vedenjske vzorce, preučevali osebnosti drugih družinskih članov, povezovali dogodke z dejanji določenih oseb, filozofirali, se smejali, bili žalostni, risali in pisali, govorili o odvisnosti in še mnogo drugih čarobnih stvari. Nekega dne mi je povedala, da je po poklicu kiparka. Umetnica torej. Ljudje, ki združujejo umetnost skupaj z drugimi poklici, ki jih opravljajo, so zame zelo posebni in drugačni od ostalih, saj se njihovo delo razlikuje od dela drugih. Pa ne odvisno od tega kaj so po poklicu. Umetnost je tista češnja na vrhu torte, ki da celotni stvari drugačen okus-drugačno razumevanje. Umetnost ti omogoči širši in mogočnejši pogled na svet. Stvari lažje povezuješ in jih nadgrajuješ. Ona mi je dala idejo za risanje mandala. In od takrat naprej zdravljenje združujem tudi z umetnostjo.

Bila sem kot mlada jabolka, povezana s svojim drevesom, ki je skozi korenine in veje dobivala to kar je potrebovala, ker je bila še premlada, da bi se lahko odtrgala od drevesa in padla na tla. Ves ta čas ko sem hodila k njej sem počasi, počasi dozorevala, pridobivala znanje in se z njim hranila, dokler enega dne nisem tako dozorela, da sem prišla sama do tega sklepa, da se ne želim več zadevati. In ali ni to smisel vsega? Na koncu je vedno vsak sam odgovoren za svoja dejanja. Vsak more svojo življenjsko pot prehoditi sam, ljudje pridejo in grejo. Nekateri ti prinesejo dobre, drugi slabe stvari, nekateri te spremljajo več, drugi manj časa. Ampak ne glede na vse, nihče ne more namesto tebe stopiti v tvoje čevlje, saj so bili ti ustvarjeni le zate, da z njimi prehodiš pot, katera ti je bila namenjena.

A.K.R.