Ali sodobna družba spodbuja razvoj zasvojenosti?

03.09.2018

Lahko bi rekli, da smo v današnjem času skoraj vsi med nami na neki točki znotraj spektra zasvojenosti. Zraven tega je naš skupni problem ta, da živimo v družbi prežeti s potrošništvom, ki v nas prebuja občutek, da nikoli nimamo dovolj in vzbuja potrebo po vedno več. In s tem se odpirajo poti v številna zasvojenska vedenja.

Med ljudmi pogosto vladajo hladni in mrtvi odnosi, saj živimo v času virtualnih prijateljstev, ki so pogosto navidezna v vseh pomenih te besede. Prisotno je nezadovoljstvo doma, v službi in ignoriranje svojih čustev in občutkov...
Že na prvi pogled je očitno, da kot družba bežimo iz enega kratkotrajnega "fiksa" v drugega. Naj bo to alkohol, droge, cigareti, hrana, nakupovanje, socialna omrežja, računalniške igre, kopičenje stvari, ki jih sploh ne potrebujemo, igre na srečo, adrenalinski športi ali kakšni drugi podvigi.
Instinkt, ki v nas poganja to prisilo po začasnem umiku pred realnostjo je univerzalen – vsak človek na svoj način poskuša rešiti problem nepovezanosti, odtujenosti in brezupnosti.

Morda se sliši absurdno, ampak na neki način imajo ljudje, ki razvijejo za okolico bolj opazne in moteče vzorce zasvojenosti, boljše možnosti, da to odpravijo prej kot tisti, ki razvijejo vzorce, ki so po eni strani bolj skriti in manj opazni, a po drugi strani ravno tako uničujoči za posameznika (zasvojenost z odnosi, s pornografijo, s socialnimi omrežji...). Lahko traja precej časa, preden človek sploh opazi svoj problem in posledice, ki jih prinaša, kaj šele, da ga razišče in odpravi vzroke zanj.

Najbrž si mislite, da ste vi drugačni, da nimate težav. Morda jih res nimate. Ampak ali imate kdaj občutek, da vam nekaj manjka? Da niste dovolj dobri? Da se boste, če boste pojedli malo čokolade, kupili nove čevlje, skadili joint ali pa dobili sanjsko službo, počutili boljše? Bolj izpolnjene?

Živimo v družbi, ki z vseh strani podpira in spodbuja zasvojensko miselnost, katere osnovna predpostavka je ta: če dobim x, bom srečen. To je osnova potrošništva, zato temu danes ne moremo ubežati. Kaj pa potem sploh lahko naredimo? Prvi korak je že to, da si to odkrito priznamo.