Blog

V teh kaotičnih časih je pravzaprav težko govoriti o preventivi. Vsak dan opažamo številne stiske, številne težave v duševnem zdravju, apatijo, strah, zaznavamo nasilje za zaprtimi vrati, ki ostaja zaprto, zaznavamo povečano število samomorov. Kje smo o(b)stali?

Ne glede na to kakšni so časi, zreli, dosledni, odgovorni, emocionalno odprti in dostopni odrasli, ki so pozorni do mladostnikov v svojem okolju in so jim pripravljeni pomagati, jih podpreti in zaščititi, ko jo potrebujejo, s tem lahko zmanjšajo emocionalno bolečino in stisko mladostnikov in jim pomagajo da svoje težave prerastejo. Na ta način imajo mladostniki večje možnosti, da zakorakajo pogumno naprej v odraščanje z občutkom lastne vrednosti.

Želim si živeti v družbi, ki se ne sramuje duševno bolnih. V družbi, kjer so duševne bolezni videne kot enako legitimne fizičnim boleznim ali poškodbam. V družbi, v kateri obiska psihiatra ne spremlja nič večja stigma kot obisk splošnega zdravnika. Prav tako pa si želim družbe, ki bi duševno zdravje slavila in prioritizirala, kot to počnemo s telesno kondicijo in počutjem. Sanjam o družbi, ki je normalizirala odkrite pogovore o mentalnem zdravju; o družbi, ki je spoznala, da jo tabuji zastrupljajo, da se iz stigme rodi strah in iz predsodkov sovraštvo; o družbi, ki je nestrpna do nestrpnosti in strpna do drugačnosti.

2. oktober je mednarodni dan nenasilja. "Vse se začne pri nas samih."

Po obilnem zajtrku smo se ob sedmi uri odpravili na srednje zahteven pohod. Naša pričakovanja so bila velika.

Po peš poti, kjer sta nekoč prav gotovo hodila Janko in Metka ter trosila kamenčke, pridemo do smučišča. Potem pa po komaj vidni stezici navzgor.

"Bilo je čudovito. Vsi smo bili zadovoljni in navdušeni nad razgledom, ki je zaradi jasnega vremena segal daleč naokrog."

"Vzeli smo si daljši odmor za malico, slikanje in opazovanje prečudovite okolice. Razgled in vreme sta bila res odlična."